Izpoved najstnika

Kdo, kdaj, kako, kaj se dogaja z mano, ko prehajam v obdobje najstništva? Vem, da se to dogaja pri dekletih od enajstega in fantih od štirinajstega leta naprej, da nam v tem obdobju možgani divjajo in zelo hitro rastejo (to se učimo v šoli), da nam gredo vsi na živce, še posebno starši, da smo v tem obdobju najraje z vrstniki, ki najbolje razumejo, kaj se nam dogaja. A noben starš ne razume čisto dobro. Morda mislijo, da razumejo, vendar v resnici nimajo pojma.

Zbudim se, a vsak dan dojemam čisto drugače. Zrak je drug, starši kar nekaj blebetajo, brat in sestra vseskozi mislita, da imata prav. Vse punce so lepe, vsak fant si želi velike roke, vsaka punca popolno postavo. Velikokrat ne vem, kaj bi, še večkrat sem negotov, vendar to težko komu povem. Najstništvo je obdobje, ki ga ne more prebroditi nihče razen tebe. Puberteto je težko ubesediti. Pojavijo se ideje, ki prej sploh niso bile na radarju. Recimo kako je, če imaš punco, kaj bi se zgodilo, če bi pokadil en čik, kako bi bilo, če bi se napil. Imamo tudi veleumne ideje, na primer zakaj smo na svetu in kako bi bilo, če bi leteli. Ali bi to lahko dokazal in kako, so moja vprašanja. Počutil bi se mogočno in vrhunsko, vendar me je strah in sram, da bi se mi kdo zaradi takega razmišljanja smejal. Zelo pomembna je družba, zato sem raje z vrstniki kot doma, kjer mi vsak teži in mi vsakih pet minut daje nova opravila.

Veliko vlogo igrate starši – tega vam sicer ne bom priznal. Sicer ne razumete, kaj se dogaja z mano – ne vidite, kdaj me je strah, kdaj sem zbegan. A vedite, da predstavljate temelj in stabilnost. Ste kot stena, na katero se lahko naslonim, kadar dvomim o vsem. Ravno sem končal prvo zvezo. Nočem vajinega nasveta, kar poslušajta me, ker ne vem, kaj naj storim.

Dobro je bilo, ko si mi razložil, da pijanost ni ravno perfektna stvar. Vem, da lahko nazdravim. Če se napijem, boš vedno prišel pome, kajenje še nikogar ni rešilo, trava je strup. Morate paziti, da nas ne dušite s pravili, kaznimi in policijsko uro. Razumite, da moramo veliko stvari poskusiti sami, da nam velikokrat ne bo uspelo, da bomo večkrat neuspešni kot uspešni. Opazite me, da se trudim, tudi če mi ne uspeva. Ni treba veliko, samo vprašanja, kot so: kako si, kako je bilo v šoli, ti je kakšna všeč, ali je kaj novega. Večkrat vaju bom ignoriral, kot se z vama pogovarjal, večkrat vaju bom kam poslal, kot vama odgovoril, vendar ne obupajta.

Starši, to se je v nasprotju s prejšnjimi besedami, da morate biti tam, ko vas potrebujemo, da nam morate postaviti neko mejo, a hkrati omogočati svobodo. Vem, da je v teh besedah veliko nesmisla, vendar ni nihče rekel, da je biti starš lahka stvar. Zdržite! Tudi meni ni lahko, zato se tako krvavo potrebujemo.