Svet slepote (1)

Gorenjke Anja Mežik, Frančiška Tepeš in Lea Papler, študentke Inkluzivne pedagogike s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, so Čebelarskemu muzeju v Radovljici podarile tri panjske končnice in slikanico Marjana Mančka Iz dnevnika Čebelice Medke, vse prilagojene v obliko, primerno za slepe in slabovidne obiskovalce, zanimivo pa tudi za polnočutne.

Vsak takšen dogodek je priložnost, da se opozori, da so med nami tudi slepi in slabovidni. Izdelki so nastali za izpit pri predmetu Metode dela s slepimi in slabovidnimi pod mentorstvom izr. prof. dr. Aksinje Kermauner, ki je bila prisotna na dogodku. »Slepi niso nič drugačni od nas, samo vidijo ne. Veliko je še prisotnih stereotipov in tudi zmot. Kako naj pristopimo k njim? Povsem na običajen način. Nobena beseda ni prepovedana. Izraz videti lahko uporabljamo v pomenu srečati ali potipati, slišati. Poimenujemo lahko tudi barve. Izogibamo se le uporabi besed tukaj, tam, tja in kazanju z roko,« poudarja Kermaunerjeva, ki ima z neposrednim delom s slepimi in slabovidnimi dolgoletne izkušnje. Kar 25 let jih je v Centru IRIS v Ljubljani poučevala slovenščino in likovni pouk. Kljub temu konkretnega odgovora, kakšen je svet slepote, razumljivo ne more podati. »Ne vem prav zares, kako je biti slep, čeprav sem naredila preskus, da sem bila dvakrat po osem dni popolnoma slepa. Nekaj sem vendarle spoznala. Slepi potrebujejo precej več časa za stvari, ki so nam samoumevne. So pa dobro organizirani. Nekateri, ki so slepi od rojstva, so mi celo rekli, da so tako navajeni na svet slepote, da ne bi nikoli želeli spregledati,« pravi.

K sreči je v naši družbi še veliko ljudi, ki radi priskočijo na pomoč. Pa jo slepi na primer na cesti potrebuje? »Oseba s slepoto bo šla na cesto z belo palico ali s psom vodičem po temeljitih pripravah, po mesecih vaj po isti poti, zato se na njej navadno dobro znajde. Lahko pristopimo, a vedno najprej vprašamo, ali potrebuje pomoč. Nekateri bodo odklonili, spet drugi pa jo bodo sprejeli in tako vsaj za delček poti spočili svoja čutila, ki morajo biti ves čas na preži, so že skoraj čuječni. Slepo osebo vodimo tako, da nas prime za komolec in hodi vedno korak za nami, da po gibanju našega telesa začuti spremembo terena,« svetuje Kermaunerjeva.

Veseli jo, da so v zadnjih dvajsetih letih osebe s slepoto in slabovidnostjo vse bolj vključene v družbo. »Ko sem začela delati z njimi, je šlo za popolno segregacijo. Tudi naša družba se odpira, ustanove se opremljajo, da so prijaznejše vsem ljudem s posebnimi potrebami, tudi slepim in slabovidnim, vedno več jih obiskuje večinske šole. Je pa v primerjavi z drugimi skupinami oseb s posebnimi potrebami slepih zelo malo, zato jih ne srečujemo vsak dan in se predsodkov težje znebimo. V Sloveniji je registriranih štiri tisoč slepih in slabovidnih, vseh skupaj jih je morda okrog deset tisoč,« še dodaja. So tudi zelo uspešni, si ustvarijo družino, dosežejo samostojnost in poklic in tako prispevajo k družbi.

Slepota pomeni, da je ostanek vida tudi pri uporabi očal ali leč manj kot pet odstotkov vidne ostrine ali zoženo vidno polje pod deset stopinj. Da slepota pomeni živeti v temi, je ena najpogostejših zmot. Večina posameznikov ima še nekaj ostankov vida, le malo je popolnoma slepih. S sistematičnimi in strukturiranimi vajami se naučijo uporabljati ostala čutila, tudi vid, če ga je kaj. Slabovidnost pa pomeni, da je ostanek vida tudi pri uporabi očal ali leč na boljšem očesu manj kot trideset odstotkov vidne ostrine ali pa zoženo vidno polje pod dvajset stopinj. (Se nadaljuje)