Koncerti

Junij in december sta običajno meseca, ko je koncertov več. Jaz tedaj komaj ulovim vse nastope, kjer pojejo otroci. Veselim se jih. Uživam v glasbi, uživam v ponosu matere, ki spremlja otroke, ki so sedaj že veliki, da ne rečem odrasli. Vseeno jih z veseljem opazujem na njihovi poti. Že pet let sama ne pojem v zboru. Še vedno se nisem odločila, ali sem le začasno prekinila prepevanje v zboru ali sem dokončno prenehala. Ko pomislim na december in junij ne vem, kam bi umestila še svoje koncerte, ker sem že kot poslušalka povsem zasedena. Poslušali smo koncert v Radovljiški graščini, kjer so predstavili arije in napeve iz Figarove svatbe. Ko je učiteljica glasbe iz osnovne šole poslušala svojo nekdanjo učenko v vlogi mentorice mladim pevcem, ki se preizkušajo v opernih arijah, je bila presrečna. Taki dogodki se zgodijo, tega ne moreš načrtovati, in kar je spontano, je najlepše. Poslušali smo najmlajšo Evo na koncertu gimnazijcev v Letnem gledališču Khislstein. Sploh nam ni povedala, da se je prijavila na avdicijo. Na odru je nastopila kot solistka. Hodimo na razredne nastope solopevcev v Ljubljano. Nika se pripravlja na turnejo v Vatikanu, kjer bodo prvič izvajali Knobleharjevo kantato.

Najraje grem na koncert v Škofjo Loko. Loka ima posebno mesto v mojem srcu. Od tam izvira moj rod po očetovi strani. Z loškimi uršulinkami sem naredila svoje prve korake v svet glasbe. Tam je bil moj prvi zbor, prva služba, kjer smo mesto oživljali s srednjeveškimi prireditvami. Tako je koncert na Loškem gradu zame vedno poslastica. Ko sem prepevala še sama, smo jih največkrat izvedli v kapeli Loškega gradu ali v Uršulinski cerkvi. Tudi jaz že govorim včasih. Danes se vse dela in živi z veliko roko in na veliki nogi. Koncerti so zunaj, z velikim ozvočenjem, reflektorji, veliko obiskovalci. Tako je tudi odzvenela La loca Loka. Kot da je življenje drugačno. Prijetno je, ko srečaš znane ljudi, z nekaterimi se dobesedno srečujemo na istih koncertih, kjer spremljamo svoje otroke. Najbolj mi je pri srcu, ko na takih koncertih srečam tudi veliko starejših. Mnogi med njimi težko hodijo, ne vidijo, slabo slišijo, pa vseeno pridejo. Stopijo iz udobja in rituala običajnega dneva in pridejo, čeprav česa ne razumejo. Opazujejo, občudujejo, morda vnuke, znance, gredo ven, četudi je ura pozna. Po letih korone mi je obiskovanje gledališča, koncertov, opere, športnih tekmovanj ... nekaj najljubšega. Temu se res ne bi rada odpovedala. Uživam v glasbi. Kadar nastopajo moji otroci, tedaj uživam dvakrat. Nikoli ni preveč, naj traja in traja.