Rožnik

Rožnik je staro slovensko ime za mesec junij. Rožnik, ker cvetijo rože. Imena so skrbno izbrana glede na letni čas in delo, ki mu sledi. Naši vrtovi so v tem trenutku polni rož. Celo leto čakam potonike, da bodo zacvetele, in ta hip so najlepše. Celo otroci so opazili, da te krasne rože cvetijo. Cvetele bodo dva, morda tri tedne, če ne bo vmes premočnega dežja. Starejši ljudje vedo povedati, da so najbolj hvaležne in najdlje cvetoče rože v vrtu vrtnice. In takoj bodo dodali, da jih je treba negovati in škropiti, sicer niso tako lepe. Za nakup ustreznega škropiva moraš biti usposobljen, lahko pa uporabiš tudi domače pripravke. Če želiš, da so vrtnice lepe in cvetoče, je z njimi delo. Včasih sem imela več balkonskega cvetja, danes ga imam manj. Nasadila sem pelargonije, za katere pravijo, da so rože starih mam. Niso zahtevne, njihovi pokončni cvetovi pa se vidijo tudi na notranji strani oken v prostoru, torej jih gledam od zunaj in od znotraj. Ta uporabnost mi je nadvse pri srcu in tako tudi jaz ne zasajam več celega balkona, temveč le okenske police, mimo katerih stalno hodim in jih v prostem času gledam. Veliko mojih vrstnikov nima več cvetočih rož na okenskih policah. Čez poletje so ljudje na dopustu, kdo jih bo zalival in negoval. Jaz še vedno vztrajam, vendar sem jih zmanjšala. Korita z zalogovnikom vode so uporabna stvar, še boljši je namakalni sistem, pravijo, da je najboljši kapljični. Vse sobne rože čez poletje prestavim ven in to jim zelo ustreza. Na svojem majhnem travniku namenoma pustim ivanjščice, da ga v polnosti preraščajo, potresam seme in jih občudujem v njihovih belo-rumenih srajčkah. Zadnjič smo se s prijatelji vozili s kolesi po gozdovih. Utrgam kresnico in jo dam Janezu. Janez ima god 24. junija, ko goduje Janez Krstnik. Doma so imeli navado, da so mu tedaj prinesli kresnice, ki jim ponekod rečejo tudi Janezove rože, in so jih dali ležat pod stopnice. Ta običaj je v najinem novem domu le počasi zaživel. Največkrat sem pozabila. Sedaj zapišem na koledar. Cel junij opazujem, kje cvetijo te rože. Ko jih potrebuješ, jih ni, ko jih ne iščeš, jih vidiš povsod. Ko na našem kolesarjenju utrgam rožo in jo dam Janezu, prijatelj reče: »Moj stari ata je bil Janez. Enkrat junija so mu pod mizo dali takele rože.« Vsi se smejimo. Janez razlaga svoje prigode v zvezi s temi rožami, jaz govorim o svoji pozabljivosti. Sedaj vem, kje rastejo, in gledam koledar. Tudi če pozabim, sva s kolesom stalno v naravi. Nekje se že peljeva mimo teh kresnic. Tedaj jo utrgam, Janez jo zapiči na krmilo kolesa in se vozi z njo, dokler ne ovene. Vseeno, tudi če je za ali pred datumom, navada je lepa stvar, če nam to ne predstavlja prevelikega bremena in skrbi.