Udeleženci letošnjega Kroga resnice pred startom, ko so bili še spočiti / Foto: David Ošlaj

Štefanov Krog resnice

Ko je Štefan Ošlaj spoznal svoje bodoče sosede v Zgornji Besnici, mu je bilo kmalu jasno, da bo kolesarstvo njegov novi hobi. En sosed je namreč Tadej Valjavec, takrat najboljši slovenski kolesar, drugi pa avtor teh vrstic, ki pogosto sanja o raznih kolesarskih podvigih. Tako se je Štefan pred 17 leti odločil, da se bo udeležil največjega kolesarskega dogodka v Sloveniji, Maratona Franja. Kdor je že bil na tem maratonu, ve, da prevoziti 156 kilometrov ni mačji kašelj in da so zato potrebne priprave. Tudi Štefan se je temeljito in analitično lotil treniranja, a kljub temu ga je skrbelo, ali je dovolj dobro pripravljen za ta podvig. Zato so mu takratni sodelavci v podjetju Iskratel svetovali, naj 14 dni pred Franjo prekolesari testno razdaljo, ki bo hkrati tudi zadnji trening. Skupaj so določili krog, ki se začne v Zgornji Besnici, s prvim vzponom mimo Podblice do Dražgoš, sledil je spust do Železnikov in naprej na Soriško planino, po spustu v Bohinjsko Bistrico je sledil vzpon na Pokljuko in od tam v Gorje, mimo Bleda, Lancovega in Krope na Jamnik in nazaj v Besnico. »Skupna dolžina trase 115 kilometrov, med kolesarjenjem se dvigneš za 2700 višinskih metrov – pravi test pripravljenosti, ko kolesar spozna, kakšna je njegova dejanska pripravljenost,« si je mislil Štefan, zato je traso poimenoval Krog resnice. A ker ga je skrbelo, da mu bo med vožnjo dolgčas, je na Krog resnice povabil še kolesarske prijatelje. Ker vožnja v skupini hitreje mine, jim je šlo prvo leto prav dobro. Zato jim je Štefan obljubil, da jih spet povabi naslednje leto – in tako vabi že 17 let. V povprečju pride okrog deset kolesarjev, kar je še obvladljiva skupina za vožnjo po cesti, saj večinoma vozijo v klanec ali se spuščajo navzdol po njem. Vmes so tudi obvezni postanki na točno določenih postojankah in v vseh letih se je nabralo že precej »štorij« in ritualov, ki so obvezni del Kroga resnice. Štefan se tudi potrudi in za goste na koncu pripravi piknik s kulinaričnimi dobrotami. V 17 letih se pravzaprav ni kaj dosti spremenilo, le da je bil to včasih res test pripravljenosti na Maraton Franja, danes, ko smo zrelejši, je postal to test splošne pripravljenosti oziroma odgovor na vprašanje, kdo sploh še zmore tak podvig.

Torej za organizacijo lepega kolesarskega dogodka s tradicijo ni treba imeti veliko sponzorjev, sodelavcev ter organizacijskega odbora. Dovolj je en zagnan sosed, ki vestno vsako leto povabi prijatelje in je navdušen nad vsakim posebej, ki se Kroga resnice udeleži. Hvala, Štefan! In se vidimo spet drugo leto in seveda na vseh naslednjih – vsaj tja do tridesetega Kroga resnice.