Bohinjske rož'ce

Ko so pred 16 leti v Bohinju organizirali prvi Festival alpskega cvetja, se je s pristnim dvomom v uspešnost tega inovativnega – kot se je izkazalo le desetletje in pol za tem – pa tudi vizionarskega projekta, dvignila marsikatera obrv.

Ampak saj poznamo tisti rek, da je v vsaki šali (vsaj) zrno resnice ... In šal o Bohinjcih in njihovi vztrajnosti ni malo – pa tudi marsikaj resničnega je v njih.

Da imajo dovolj julijske in avgustovske gneče, so rekli takrat, da jih moti, ker se trume obiskovalcev zgrinjajo na obale jezera in na Triglav ter da ima Bohinj pokazati še mnogo, mnogo več od tistega, kar že desetletja vidimo na prospektih turističnih agencij.

In so si izmislili festival alpskega cvetja, neobičajno mešanico pohodništva, botanike, kulture in kulinarike, ga umestili v junij, pred začetek poletja, in nato ne zgolj čakali, da ga kdo opazi, ampak vztrajno in premišljeno opozarjali, vabili in prepričevali, da je Bohinj lep tudi spomladi.

V letih, ki so minila od prvega Festivala alpskega cvetja, se je zgodilo marsikaj, tako v naravi in družbi nasploh kot v turizmu. Ker se svet segreva, so pomladi toplejše in daljše, turisti pa s(m)o ugotovili, da nas iz vse hitrejšega in obremenjujočega ritma vsakodnevnega življenja vedno manj vleče v hrup in gnečo. Tisti iz bogatih zahodnih držav so to ugotovili že kakšno leto pred nami, Slovenci.

Turizem se v zadnjem desetletju iz množičnega in hrupnega vse bolj spreminja iskanje miru, avtentičnosti in lepot, ki jih ponuja neokrnjena narava. In tako je tudi Festival alpskega cvetja iz produkta, ki je vzbujal nejeverne nasmeške, počasi pridobival veljavo tudi v splošni javnosti; tisti, ki so poznali vse lepote Bohinja ali so vsaj slišali zanje, so ga vzeli za svojega že s prvim dnem.

Danes pisane in dišeče rožice v Bohinj v času, ki mu še vedno rečemo predsezona, privabljajo številne obiskovalce, tudi iz zelo oddaljenih dežel. Kot ve povedati direktor Turizma Bohinj, ki si je skupaj s sodelavci prireditev izmislil, se letos, po dveletnem premoru zaradi epidemije, spet lahko pohvalijo z lepim obiskom. Ponosen je, pravi, da je festival postal nekakšen simbol tistega, kar si Bohinjci pod pojmom turizem predstavljajo in si želijo; obisk gostov, ki spoštljivo sprejemajo ponujeno, ki jim je mar tudi za domačine in ki iz lokalnega okolja vzamejo tisto najboljše, ne da bi za seboj pustili opustošenje.

V resnici so to zahtevni gostje, pravi Langus, a ne v smislu luksuza in kapric. Pričakujejo izjemno doživetje in ljudi, ki veliko vedo, da jim ga bodo lahko omogočili. Tudi, če »zgolj« na sprehodu po travniku.