Starši, to ni dobro!

Starši so največje in najmogočnejše osebe za dojenčka, otroka, najstnika in celo za odraslega otroka. Vse teorije vzgoje se začnejo in končajo pri biologiji – zrasel sem iz očeta in mame. Okolje (družba, šola, vrstniki …) je pomembno. To pa ne zmanjšuje pomena staršev. Za razvoj otroka je notranje okolje biološko in psihično dejstvo, to sta oče in mama. Otrok si bo za vse življenje zapomnil, kako sta ravnala z njim. Mnogo dogodkov bo otrok zavestno pozabil, njegova podzavest, njegova psiha in njegovo telo si bodo do potankosti zapomnili odnos očeta do njega, odnos mame do njega in njun medsebojni odnos. Torej karkoli jim starši dajemo, bodo nosili našo dediščino vedno s seboj. Mnogi se obremenjujejo, kaj vse in kdaj bodo dali otrokom svoje premoženje, hiše, stanovanja, delnice, kmetije … Imetje pride in gre, lahko zelo hitro. Notranji psihični programi, ki jih pridobimo v odraščanju, pa ne izginejo. Zato bodimo odgovorni pri vzgoji.

Ne norite, če otrok v šoli dobi oceno štiri! Saj se vsakomur kdaj kje zatakne. To v odrasli dobi vemo in zato ne zganjajmo terorja nad otroki. Tudi če dobi enko, cvek, šus, bat ali kol, to ni katastrofa. Pozor! S slabimi ocenami otrok samo sporoča, da mu nekaj ni dobro. Potrebuje vašo pozornost. Želi, da ste z njim, da ga vprašate, kaj mu je, kaj se mu dogaja, kje vas potrebuje … Saj to je nekaj zelo preprostega za odraslega človeka, kajneda? Otrok si bo zapomnil, da je ocena pomembnejša kot on. Čez štirideset let mu bo njegova služba več pomenila kot ostareli starši. Da so ocene, služba, denar, delo, ugled … pomembnejši kot oseba, se je pač naučil doma pred davnimi leti.

Ne imejte enega otroka rajši kot drugega! Zgodi se celo, da oče namenja več časa hčerki, mama pa sinu. Ali obratno. Otrok tega nikoli ne bo mogel razumeti. Le zbegan bo, ker je nekaj narobe, pa tega ne bo znal opisati. Otroci želijo ljubezen obeh. Res je v prvih letih nekaj več mamine, kasneje, predvsem v puberteti, pa več očetove ljubezni in pozornosti. Kasneje se bo ta neenakovredna ljubezen do otrok pokazala ali v nezdravi skrbi za starša, ki ga praktično nikoli ni imel (s tem bo zanemarjal svoj zakon, svojo družino), ali pa v popolni zavrnitvi tega starša (zaradi potlačene jeze).

Ne pretvarjajte se, da življenjski šoki niso nič takega! Ne trudite se pred otroki skrivati svoje žalosti, strahov, jeze. Bolj ko boste to skrivali, bolj bodo otroci čutili, da ste nenaravni in da nosite v sebi nekaj bolečega. In otrok bo vse naredil, da bosta vidva kot starša dobro. Za to bo daroval celo svoje otroštvo. Želel vaju bo rešiti čustvenih groz, vendar pri tem ne more biti uspešen. To je vajina naloga.

Ne zakrivajta si dejstva, da se vajin odnos v celoti zrcali v vajinih otrocih. Kakršna sta vidva, takšni so oni. Imata izjemno moč. Najprej sta vidva.