Dve moči!

Dve moči sta nam na razpolago. Vsak dan. Ena je zemeljska, druga nezemeljska. Eno uporabljamo z razumom, drugo le z verovanjem. Prvi lahko rečemo moč čustev, drugo imenujmo moč duhovnosti. Prva se nam ukloni, če jo mi upravljamo. Če je ne, nas zmelje. Druga čaka, da jo povabimo v svoje življenje. Za premagovanje življenjskih težav in za gradnjo sreče nujno potrebujemo obe. Za obe moči, ki spita v nas, se moramo odločiti. Kaj če se ne? Potem se poveča naše trpljenje in si sami gradimo nepotrebne ovire za našo zemeljsko srečo. Kako je to videti v praksi? Samo z razumom želimo reševati dnevne probleme. Razum potrebujemo za svojo plačo, pokojnino, gradnjo hiše, poslopja, košnjo, setev in žetev, šolo ... Kadar pa uporabljamo samo razum za reševanje odnosov v zakonu, družini, službi, predvsem pa vzdušij v sebi, takrat se nam zatakne.

V čem je moč čustev? Čustva so energija, živijo v nas in imajo od razuma (skoraj) neodvisno življenje v nas. Čustva so nam v pomoč. Dejstvo pa je, da so nekatera prijetna, druga neprijetna. Potrebujemo oboja. Neprijetnih se največkrat izogibamo, ker so neprijetna, pogosto celo boleča. Kdo pa želi čutiti strah, žalost, sram, razočaranje? Nihče. Vendar ravno v neprijetnih čustvih je naša moč. Ko se jim nehamo izogibati, ko jih nehamo odrivati, takrat nam začnejo pomagati. Naša moč je v zavedanju, da so čustva del nas in zavestno bivanje z njimi nas bo okrepilo. To sicer zveni kontroverzno, nasprotno, nerazumljivo in nelogično. Ko razumsko dojemanje dogodkov okrepimo s čustvenimi vsebinami in dodamo še nujno sočutje sebi in drugim, se pogled na težke dogodke popolnoma spremeni. Naše dovoljenje k vstopu čustvenega sveta v nas je korak k celoti. Celota nas vedno nagradi s popolnoma novim dojemanjem sebe, drugih in sveta okoli nas. V tej celoti je sreči dovoljeno priti k nam.

Druga moč je moč duhovnosti. Odkar obstaja človek, se je vedno opiral na svojo duhovno plat. Moč duhovnosti je v verovanju, da od nekod prihajamo, da ima naše življenje neki smisel in da bomo po smrti nekam odšli. Moč je v tem, da smo božji otroci in da nam pripada božja ljubezen – tako to poimenujemo v naših krajih. Drugi lahko rečejo, da so del Ljubezni in Svetlobe, ki pripada vsem ljudem. Spet tretji, npr. hindujci, pa se zatekajo k številnim svojim bogovom. Duhovna moč nima meja. Spet je od nas odvisno, ali ji prisluhnemo ali ne.

Zemeljsko reševanje težav samo z razumom in čustvi preprosto ni dovolj. Duhovne plati ne smemo zatreti. Je del nas. Zanikanje je nam v škodo. Predvsem v hudih življenjskih preizkušnjah nam pogosto preostane le še verovanje, da bo vsega hudega nekoč konec. In še več. Duhovnost in čustveni svet nam odpirata pot v lepši vpogled vase in v bolj srečno življenje. Le preko hribov in dolin se moramo prebiti.