Slabovidni

Kadar je človek aktiven, tedaj dogodki in ljudje poiščejo tebe in ne ti njih. Tako so povsem slučajno v moje življenje stopili slepi in slabovidni. S kolegom smo njihovim potrebam priredili likovno razstavo. Izdelana je bila v reliefni 3D-tehniki. Slikam smo dodali opise v braillovi pisavi in kar naenkrat smo jih lahko povabili medse. Lahko so gledali razstavo, povsod so jo z veseljem sprejeli in namigovali, kako lahko še sodelujemo, kaj lahko izboljšamo. Počutila sem se kot specialistka za delo s slepimi, v resnici pa sem zgrabila priložnost, v kateri sem se znašla, in prisluhnila njihovim posebnostim, potrebam in željam. Ko smo v Naklem pripravljali novo tematsko pot pod Štucljem, sem lahko predlagala tudi dopolnitve za slepe. Tako so table opremljene s kratkimi povzetki v brajici, klopce ob tabli morajo biti levo ali desno od tabel, ne pred njimi, da lahko človek pristopi čisto blizu in otipa brajico ali vzame v roke povečevalno steklo in bere kot pač lahko. Enako je s klančinami. Kadar jih načrtujemo na začetku gradnje, ni dodatnega stroška. Če je treba obstoječe robnike predelati, je strošek dodaten. Tako sem pri načrtovanju nove poti slepe nekajkrat vprašala za nasvet. Uporabnike je treba vprašati prej, kaj potrebujejo, kako naj uredimo. Žal je pogosto pot obratna. Ljudje vse naredijo sami in potem pričakujejo od posebnih uporabnikov hvaležnost, v resnici pa je stvar zanje neuporabna. Tako so se obiskovalci najavili na obisk, ko je bila pot še v pripravi. Ko so učenci in dijaki z zavoda IRIS opazili, da jim stvari razlagajo naši dijaki, so prisluhnili še bolj. Po sprehodu ob novi učni poti pod Štucljem smo prišli še k nam, na center. Poleg brajice si slepi danes pomagajo tudi z zvočnimi zapisi. Brajice niti ne znajo več vsi uporabljati. Telefon in računalnik lahko uporabljamo s pomočjo zvoka. Mnogi oslepijo kasneje, in kdor se v zgodnji mladosti ni naučil branja v brajici, se v zrelih letih mnogo težje. Nad parkom v našem centru so vsi navdušeni, najbolj pa ljudi sprostijo živali. Pri vstopu v hlev imajo lahko še pomisleke, umazal se bom. Ko odpor premagajo, jih pravzaprav težko spraviš ven iz hleva. Vse je čisto in urejeno, odrasle krave so zunaj na pašniku, telički so majhni, nekateri so se ravno skotili. Kdo ne bi tega rad opazoval? Ko pridemo h konjem, bi jih lahko kar tam pustili. Vsi želijo božati te čudovite živali. Slepota ali slabovidnost nista ovira, konji takšne obiskovalce čutijo še bolj. Na koncu se poslovimo običajno z enakimi željami. Obiskovalci prosijo, ali lahko še pridejo. Mi jih vabimo, saj so pravi gostje za dijake, ki se preizkušajo v svojih spretnostih, čisto nekaj drugega kot le sošolci in učitelji.