Mitja Žagar, avtor znanstvene monografije / Foto: Maša Likosar

Ohranimo življenje na planetu

Da bi lahko pogledal v oči prihodnjim generacijam in si ne bi očital, da v prelomnih časih ni storil tega, kar bi lahko, se je pravnik Mitja Žagar iz Radovljice lotil pisanja knjige, v kateri obravnava podnebne, okoljske, ekološke in družbene probleme in krize v obdobju antropocena.

V nedavno izdani znanstveni monografiji Slovenija, kako naprej? – Predlog ustavne, institucionalne in politične reforme, ki je dostopna v elektronski in fizični obliki, Mitja Žagar razmišlja o uveljavljenih pravnih, političnih, ekonomskih in družbenih konceptih ter oblikovanju novih. Obenem predlaga nekatere rešitve in reforme, vključno s predlogom nove slovenske ustave, ki bi vzpostavila pravni okvir za uveljavitev koncepta vključujočega, pravičnega, solidarnega, trajnostnega in vzdržnega zelenega razvoja, ki se bo odrekel dogmi neomejene rasti. Predlog ustave je po Žagarjevih besedah v posameznih elementih izrazito radikalen. Med drugim predvideva razglasitev podnebne in okoljske krize, vzpostavitev objektivne odškodninske odgovornosti za okoljsko in družbeno škodo, zmanjšanje vloge političnih strank v določanju kandidatov za volitve, večjo vlogo volivcev z uvedbo preferenčnega glasu in nujno sodelovanje med političnimi strankami v izvršilni oblasti.

S knjigo želi avtor spodbuditi javno in strokovno razpravo o ključnih temah za preživetje življenja na Zemlji, ki bi omogočila oblikovanje družbenega in političnega konsenza. »Mislim, da so takšne razprave in predlogi nujni, če želimo dolgoročno omogočiti preživetje človeštva in ohraniti življenje na našem planetu. Še vedno se namreč ne zavedamo dovolj, da je naš planet omejen, da ima omejene vire in kapacitete in ne omogoča neomejenega razvoja, ki temelji le na rasti,« je pojasnil avtor in nadaljeval: »Človeške aktivnosti v dobi antropocena bistveno prispevajo tako h klimatskim spremembam kot pospešenemu izumiranju vrst. Četudi se človek pogosto šteje za nekaj več, je ne nazadnje le del ekosistema – in naša najboljša deviza za preživetje je ravno ohranjanje biodiverzitete.«

Kot poudarja, so sedanji pravni in ustavni okviri ter ureditve omogočili in verjetno v veliki meri tudi prispevali h krizam, s katerimi se srečujemo. »Z odsotnostjo nekaterih potrebnih mehanizmov in neučinkovitostjo obstoječih pri omejevanju škodljivih praks prispevajo k zaostrovanju problemov in kriz, zato menim, da je preveč optimistično in celo naivno pričakovati, da bodo ti pravni okviri in norme omogočili in/ali celo spodbudili njihovo razreševanje,« je dodal Žagar, ki meni, da so v tem kontekstu ključne tudi programske norme, ki v pravu sicer niso prav pogoste, njihova funkcija pa je, da izrazijo drugačen način razmišljanja in pristop k razreševanju problemov.

Kot enega izmed razlogov za trenutno krizo navaja tudi aktualni koncept kapitalistične ekonomije, ki ga poganjajo profiti in njihova kratkoročna rast brez omejitev. »V tradicionalnem kapitalizmu je bila rast omejena z dejansko možnostjo proizvajanja novih vrednosti in produktov. Danes je vrednost odvisna od špekulacij prihodnjih pričakovanj in profitov. Za ta sistem je tudi značilno, da so dobički privatizirani, izgube pa se socializirajo, hkrati prihaja do ogromnega prerazporejanja bogastva,« je dodal.

Za človeštvo bi morala biti po njegovem ključna vrednota zagotavljanje pogojev, ki bodo omogočili preživetje življenja na Zemlji. »Okolje bi se moralo spreminjati vsaj tako počasi, da se bodo žive vrste lahko prilagajale tem spremembam. Zavedati se moramo, da imajo naša dejanja vpliv na okolje in tudi negativne posledice. Obenem smo dovolj vsemogočni, da uničimo življenje na Zemlji in tudi dovolj vsemogočni, da tok dogodkov obrnemo v smer, ki bo prijaznejša do vseh. Že na videz mali koraki, kot so ugašanje luči, ločevanje odpadkov, uporaba trajnostnih načinov mobilnosti, imajo lahko pri tem veliko vlogo. S tem ne bi bistveno poslabšali kvalitete življenja, celo nasprotno, ko bi se več posvečali sebi in okolju, bi kvaliteto izboljšali. Svoje življenje in delovanje zato skušajmo organizirati in optimizirati tako, da bomo povzročili čim manj škode. To bi bilo edino etično, moralno in pošteno in upam, da bo tovrstno razmišljanje v prihodnje postalo del kolektivne zavesti,« je še povedal Mitja Žagar.