Maksim Sedej, plakat za umetniški ples Neodvisnih, 1940

Izven okvirja (Klub Neodvisnih)

Izven okvirja, Umetnost tridesetih let, katalog razstave, Cankarjev dom, Ljubljana, 2022, 144 strani

»Način našega ustvarjanja ni prikrivanje resnice, tudi ne prednašanje naturalističnih oblik gole realnosti, temveč je intenzivno poglabljanje realnosti same s tem, da poduhovljamo mrtvo snov in ji dajemo izraza nove mladostne moči in sile. Mi se realnosti ne bojimo in ne kvarimo ji obraza, je ne prikrivamo v grotesko in lažiživljenje. Temveč zajemamo iz nje samo resnično in bistveno, ki je edino večno in neumrljivo. Umetnik ne more delati izven navzkrižij časa, v katerem živi. Vsi socialni in duhovni vplivi se v njem zgoščeno prelivajo v notranji lik, ki ga izraža na platnu ali v glini. Zato je nemogoče, da bi živel ločeno od celokupne vizije sveta in kozmosa, v katerem se izživlja. V njem je samo vprašanje, kako visoko se bo dvignil nad izkustveno in zajel širše dimenzije življenja, ki ga obdaja, kako se mu bo posrečilo izvleči te iz vsakdanjosti, kako bo znal poiskati večje intenzivnosti in globljega doživetja.«

Gornje besede so le odlomek iz govora, ki ga je imel tedaj še mladi umetnik Zoran Mušič leta 1937 ob odprtju razstave Kluba neodvisnih v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Govor je prenašal Radio Ljubljana, v celoti ga je natisnil časnik Slovenec, 14. septembra 1937. Ta govor je avtor naslovil Manifest skupine Neodvisnih. In kdo so bili ti »Neodvisni«? Klub je v najširši zasedbi sestavljalo štirinajst slikarjev in kiparjev: Zoran Didek (1910–1975), Boris Kalin (1905–1975), Zdenko Kalin (1911–1990), Stane Kregar (1905–1973), France Mihelič (1907–1998), Zoran Mušič (1909–2005), Nikolaj Omersa (1911–1981), France Pavlovec (1897–1959), Nikolaj Pirnat (1903–1948), Marij Pregelj (1913–1967), Karel Putrih (1910–1959), Maksim Sedej (1909–1974), Frančišek Smerdu (1908–1964) in Evgen Sajovic (1913–1986). To so bili ambiciozni mladi umetniki, ki so se po študiju na zagrebški in praški akademiji vrnili v Ljubljano, tu pa so se znašli v razmerah, ki za začetek kariere mladega umetnika niso bile ugodne. Zato so se povezali v klub. Znali so pridobiti mecene, denar so zbirali celo s prirejanjem uspelih »umetniških plesov«. Z zbranim denarjem so postavljali razstave, privoščili so si tudi več potovanj v Pariz, ki je bil takrat svetovna prestolnica likovne umetnosti. Sicer pa je ta zapis le vabilo na imenitno razstavo, ki jo je postavila dr. Asta Vrečko in si jo lahko do 2. oktobra 2022 ogledate v Cankarjevem domu. Ta je izdal tudi katalog. Vab­ljeni k ogledu obeh.