Pesnik s konca Novega sveta
»Presvetlemu Ludviku Filipu, novorojenemu princu Španije: Pesniških iger, ki jih od skrajnih meja novega sveta tebi posvečene ponuja Družba Jezusova, zdaj ne razumeš. Razumel jih boš nekoč, presvetli princ. Medtem se bo namesto tebe veselil tvoj veliki oče, vladar obeh svetov ...«
Dolgoletno delo, nova tehnologija in sreča
Da pesnitev obstaja, se je vedelo že dolgo, je na predstavitvi monografije o Marku Antonu Kappusu, ki je izšla to pomlad in v kateri sta objavljena faksimile in prepis v latinščini zapisane hvalnice prinčevemu rojstvu, povedal dr. Tomaž Nabergoj. Prav on je bil tisti, ki je jezuitovo pesnitev izbrskal iz nekoč zaprašenih, danes pa k sreči digitaliziranih arhivov knjižnice v Bilbau.
Kot je na nedavni predstavitvi v Kapusovi rodni Kamni Gorici povedal profesor Nabergoj, je že pred več kot tridesetimi leti brskal po arhivih knjižnic v Ciudadu de Mexico, a pesnitev na koncu našel tako, kot se pogosto zgodi: s pomočjo sodobne tehnologije in – sreče.
»Regionalna baskovska knjižnica v Bilbau je namreč leta 2018 digitalizirala prav tisto knjigo, v katero je bilo vezanih pet listov Kappusove mojstrovine: naslovnica s posvetilom in štirje listi – torej osem strani verzov. In za tem sreča, ko brskaš po spletu in ob dveh zjutraj najdeš podatek ter se nato po dveh klikih stran za stranjo, verz za verzom pokaže Kappusova pesnitev. Samo ena beseda je, s katero se da opisati občutke ob tem: navdušenje!«
Dokument časa, v katerem je nastala
Zakaj je pesnitev tako pomembna? Ker jo je napisal naš Marko Anton Kappus, doma iz Kamne Gorice, pravi dr. Nabergoj, in ker je hkrati izjemen literarnozgodovinski vir.
»Napisana je kot latinska pesnitev, zelo umetelno, v verzih, ki so heksametri in so hkrati kronogrami. To pomeni, da črke pri vsakem verzu, ki so hkrati rimske številke, dajo skupaj letnico 1708, to pa je leto, ko je nastala. Delo priča o nekem veselem dogodku v tistem času, rojstvu španskega princa Ludvika Filipa leta 1707, in hkrati kaže Kappusovo poznavanje dogajanja pa tudi njegovo izjemno izobraženost in intelektualnega duha ter hkrati predstavlja poetičen izraz dogajanj tistega časa,« je pojasnil Nabergoj.
Vse, kar vemo o Kappusu
V monografiji z naslovom Marko Anton Kappus – slovenski jezuit na koncu Novega sveta je tako zdaj na enem mestu zbrano vse, kar doslej vemo o jezuitu iz Kamne Gorice, ki je od leta 1699 do smrti leta 1717 deloval med Indijanci na severozahodu Mehike in velja za prvega misijonarja s slovenskega ozemlja v Novem svetu. Pripadal je premožni in ugledni rodbini, ki je posedovala železarsko topilnico in rudnik železa, leta 1687 je odšel v »indijske misijone«, to je v Ameriko, najprej v Ciudad de Mexico in nato v Sonoro, kjer je do smrti deloval skoraj izključno med ljudstvom Opata.
V arhivih, večinoma v tujini, se je ohranilo precej njegovih pisem, napisanih v latinščini, nemščini in španščini. Najbolj izstopajoče med pošto, ki jo je Kappus iz Novega sveta poslal v Evropo, pa je prav gotovo pismo, ki ga je leta 1707 poslal na Dunaj. Pismu je bil namreč priložen zemljevid Kalifornije, ki ga je izdelal njegov sodelavec, tirolski jezuit E. F. Kino. Kino je v več raziskovalnih odpravah dokazal, da je Baja California polotok in ne otok, kot so mislili dotlej, Kappus pa je bil prvi, ki je o tem odkritju poslal poročilo v Srednjo Evropo.
Novost v knjigi so tudi doslej še neobjavljena pisma v španščini, ki jih je Kappus pošiljal znotraj jezuitske mreže v Mehiki. Odkritje teh spisov je rezultat poglobljenega in vztrajnega raziskovanja, ki ga je po arhivih v ZDA, Mehiki, Italiji in Evropi opravila profesorica Maja Šabec. Delo zaokrožuje prispevek Cecilie Prenz Kopušar, ki je kulturološko zarisala idejni svet na presečišču 18. stoletja.