Temno temna tema

O njej nam včasih kaj povedo ljudje, ki so doživljali pekel na zemlji. Vse religije nas poučujejo o obstoju dobrega in zla. Zato je to občečloveška tema, ki nikoli ne zamre. Sodobni človek se na vse pretege trudi odgnati zlo, slabo, samoto od sebe. Danes vede o človeku vedo veliko več kot pred stoletji. Še vedno pa ne znamo ločiti, katere rešitve so v domeni človeka in katere ne. Z leti se naučimo, da je življenje bolj ali manj uspešno reševanje vsakdanjih in vseživljenjskih problemov. Če smo pri tem približno uspešni, imamo mešanico dobrega in slabega, veselja in žalosti, radosti in obupa. Vemo tudi, da je ogromno odvisno od posameznika, vredno se je boriti zase in za svojo srečo. Pomaga nam, kadar verjamemo in verujemo, da smo na svet prišli, da se bomo imeli lepo. Pomaga, ko si ovržemo staro prepričanje, da je življenje križ, da je življenje solzna dolina ali da je življenje predvsem trpljenje.

Pa vendar. Kljub znanju in trudu se lahko zgodi. Mnogim se zgodi. Lahko celo po dolgih letih mirnega obdobja. Lahko pademo v brezno brez tal in brez sten. Svet se poruši v celoti. Ne mislimo na najhujše življenjske strese – smrt ljubljene osebe, propad domačije, stečaj podjetja, ločitev, prepire in pretepe ... Ali res obstaja še kaj hujšega? Da, obstaja temno temna tema. Kraj, stanje, kjer ni opore. Obupno si sam v takšni situaciji. Ljudje pravijo, da imajo občutek, celo vedenje ali videnje, da jih je sam bog zapustil. Za nazaj je to moč premišljevati, takrat se ne da premišljevati. Ni misli, ni čustev, ni smisla, le življenjski obup. Niti ni volje iskati smisla. Mislimo na bivanjsko praznino, praznoto, obupno samoto, v katero pade človek. Morda je pravi izraz eksistencialna depresija. To ni samo žalost. Takrat ne vemo, kje smo, kaj se nam dogaja, čas ne obstaja, ljudje so drugačni, dogodki se vrstijo brez smisla, ne veš, kako boš preživel. Tavaš in se opazuješ. Ne moreš verjeti. Groza se poveča, ko srečaš človeka, ki ve, kaj se ti dogaja. Vendar odide naprej, ker ti ne more pomagati. Ve, da moraš to lekcijo dokončati sam. Nekateri ne zdržijo in naredijo samomor. Trpljenje je preveliko. Spet drugi pristanejo na zaprtih oddelkih psihiatričnih bolnišnic, tretji se odločijo za samoto. Ljudje takšnega človeka le nemočno opazujejo. Ob takem človeku moramo vedeti, da neizmerno trpi. Tisti, ki se izvijejo iz primeža in ujetosti te zveri, povedo, da so dobili jasne namige in očitna znamenja, da bo vse v redu. Npr. srečali so oči neznanca, ki so mu sporočile, da prihaja konec najhujšega, na grafitu so videli svoj rojstni dan, dostopna wi-fi koda je bila enaka njihovi telefonski številki, v njihovo bližino so prihajali novi ljudje z dobrimi nameni ... Po prihodu nazaj so zemeljske težave malenkostne.