Morje

Ko pridemo do morja, dobimo občutek neskončnega obzorja. Običajno ljudi pogled na morje pomiri, nas malo začara. Kadar ne vemo, kam bi šli, je odločitev gremo na morje gotovo prava. Na slovenski obali sem pogosto. Tokrat so kolesa ostala doma. V Izoli na rtu srečava posebnega znanca, ki se ga oba zelo razveseliva. Je svetovni popotnik, ki svet in svoje življenje odkriva s hojo. S seboj nosi čisto malo, spalno vrečo, ko je zunaj še hladno, eno majico in obleko, ki jo ima na sebi. S petimi evri, ki jih porabi na dan, se počuti kot pravi gospod. Ta popotnik pravi: »V Trstu je bilo ob obali tisoče velikih meduz, ki jih je naplavilo morje. Meduza ima sicer lovke, pravzaprav pa jo nosi tok. Se rodi, plava s tokom, in ko jo tok naplavi na morsko obalo, svoje življenje konča. Lahko se še bolj trudi, v celoti je odvisna od morskega toka. Ali nismo tudi ljudje v neki civilizaciji vrženi v tok, s katerim plovemo? Se rodimo, ne da bi bili zaslužni za to, ali se rodimo tukaj ali na drugem koncu sveta. Hodimo v šolo, delamo, za kar se odločimo, ali pa tudi ne. Smo deležni blaginje ali prekletstva virusov, vojn, ne da bi na to kaj bistveno vplivali. Eni ali drugi grožnji se običajno lahko izognemo bolj po naključju kot zaradi lastne volje ali aktivnosti.« Modrovali smo še naprej, ta misel pa mi je odzvanjala v glavi in o tem sem premišljevala. Naslednji dan sva šla peš iz Izole v Piran. Včasih sem šla ves čas čisto ob morju, po kamnih in plažah mimo rta Ronek in Mesečevega zaliva v Strunjan, od tam pa v Pacug, Fieso in že smo v Piranu. Sedaj pot skrajšam. V Mesečevem zalivu je več urejenih poti, ki vodijo po klifni steni do vrha zaliva. Pot so namenoma utrdili, da se ne poseda in ni nevarno. Tako skrajšam pot okrog Strunjanskega rta, kjer morje seže čisto do stene in je dopoldan voda visoka nad koleni. Na vrhu klifa gledam na morje z višine. Deset ladij je čakalo na vstop v koprsko pristanišče, med njimi tudi križarka, ki je pripeljala turiste. Sprehajam se po urejenih poteh, ki nas vodijo skozi submediteranski gozd. Ta hip vse cveti, brsti, šumlja in prepeva. Puhasti hrast, bori, brnistra, zelišča in trave nas vabijo s svojim vonjem. Tako prideva do Strunjana, tam si omisliva zajtrk. Pot nadaljujeva kar po gozdni pešpoti nad zalivom, ki se do morja spusti v Fiesi. Piran je le še malo stran. Urejenih pešpoti po Sloveniji in Evropi je vedno več, tako opaža tudi svetovni popotnik. Torej ljudje radi pešačimo, ker takrat poslušamo ptičje petje, morje, drevesa, živali. Prisluhnemo sebi in želimo začutiti mir, morda samoto, tišino. Nekateri to počnemo le v prostem času, drugim je pot življenje in življenje pot.