Življenje jadralca je težko opisati

Walter Teršek iz Preddvora se je leta 2019 s svojimi sedemindvajsetimi leti z jadrnico Lady Ivana podal na pot okoli sveta. Po brodolomu, ki ga je doživel in preživel, je napisal knjigo 10 m svobode. Potem je na Nizozemskem našel zapuščeno jadrnico, jo obnovil in se ponovno podal na pot. Ujeli smo ga konec letošnjega marca, ravno v odhajanju iz Slovenije nazaj v Karibsko morje, od koder bo nadaljeval pot okoli sveta.

Jadranje okrog sveta je bila že od otroštva njegova skrita želja. Hudomušno začne, da je jadral že kot dojenček. »Z osmimi meseci sem že preplul Jadran. Starši so imeli manjšo jadrnico, kjer sem skupaj z njimi ter bratom in sestro preživljal počitnice, ki se jih še danes rad spominjam.« Zelo dobro se spomni tudi trenutka, ko je ugotovil, da hoče imeti svojo 'barko': »Sedel sem na plaži, sonce je žgalo in povsod okoli mene je bilo polno brisač ter hrupa, kar mi je šlo zelo na živce. V zalivu pa je bila zasidrana 'barka', na kateri so uživali v popolnem miru. Takrat sem se odločil, da si bom kupil jadrnico.« Želja, da bi objadral svet, je tudi že od nekdaj tlela v njem. »Pred približno 25 leti sem kot otrok stal na palubi, se držal pripone in opazoval obzorje. Rekel sem si, da ko odrastem, si ga bom ogledal podrobneje.« Nadaljuje: »Kapitani nikoli ne odrastemo, smo večni otroci in obzorje je še vedno isto – neskončno.« Meni sicer, da živi tako, kot si je želel kot šestletnik, morda bi lahko celo rekel, da živi svoje sanje, a se hitro opomni, da to ne pomeni, da so sanje vedno lepe. »Tudi kakšna nočna mora lahko zaide vanje.«

Pred tremi leti je tako v Kvarnerju dvignil sidro Lady Ivane in se podal na pot. Čarobnost jadranja je prekinila viharna noč sredi Atlantika. Na grozljiv brodolom, ki ga je preživel, je najprej gledal kot na življenjskega. Spraševal se je o smislu življenja, tonil v obup in žalost. Potem je začel pisati knjigo in ugotovil, da je ta »poraz« lahko konec ali pa začetek vsega. Tako se je (zaradi službe) vrnil na Kanarske otoke, nato odšel na Nizozemsko, kjer je našel zapuščeno jadrnico, in pol leta je trajalo, da sta se z Orplid (obljubljena ali sanjska dežela) podala na pot. Po sedmih mesecih jadranja je prispel do Kapverdskih oziroma Zelenortskih otokov, v 12 dneh prečkal Atlantik in med velikonočnimi prazniki pristal v Francoski Gvineji. V času pandemije je bil na Karibih, marca letos pa se je po dobrih dveh letih vrnil domov, a le na obisk. Čas tu je izkoristil tudi za pripravo na izid drugega dela knjige 10 m svobode, v kateri bo opisoval nadaljevanje svoje poti po brodolomu. Izvemo še, da je na Zelenortskih otokih posvojil kužka in ga poimenoval Rusty. »Trenutno je na Grenadinih, kjer zanj skrbi prijateljica Maria.«

Zanimalo nas je, kako se na svoji poti preživlja. »Najdem občasno delo, pišem članke, nekaj zaslužim od knjige. Seveda brez podpore prijateljev in družine ne bi šlo. Med plovbo lovim ribe zase, kakšno prodam. Živim skromno in večino denarja porabim za 'barko', ker je vedno kaj treba popraviti,« pojasni in odgovori še na zadnje vprašanje. »Življenje jadralca je težko opisati. Vsak si ga predstavlja drugače. Precej bolj zapleteno je kot doma. Vse ima omejitve: voda ne teče iz pipe v nedogled, hrane se ne da kupiti sredi morja ... Dobrega vremena in počutja ravno tako ne. Ko izračunaš, da imaš do prve civilizacije še nekaj dni plovbe, začneš razmišljati drugače, ceniti dom in vse, kar sodi poleg. Vendar: moj dom je postala moja 'barka'. Tako sem se navadil na to skromno življenje z vsemi omejitvami, da sem se doma težko navadil, da iz pipe kar naprej teče voda in ji lahko celo reguliraš temperaturo,« se pošali. »Sončni zahodi in vzhodi so zame kot televizija, ki se nikoli ne ugasne. Če zamudim sončni vzhod, se ne 'sekiram', saj vem, da bo kmalu nov. Kot nadaljevanka …« O naslovu nove knjige pa še razmišlja, je sklenil Walter Teršek, jadralec in avtor knjige 10 m svobode.