Za dobro duševno zdravje

Osebe z duševnimi motnjami se pri okrevanju srečujejo z mnogimi težavami. Kako jim olajšati pot h kakovostnejšemu življenju, so ugotavljali na nedavnem posvetu Jaz imam težave v duševnem zdravju.

»Ko je hči pred petimi leti šla prvič v psihiatrično bolnišnico, sem najprej doživela šok in obup. Potem je nastopilo iskanje rešitev za njeno zdravljenje in večkrat sem se znašla v stiski in z občutkom nemoči,« je na posvetu Jaz imam težave v duševnem zdravju, ki ga je minuli teden v Kranju priredil Center za socialno delo (CSD) Gorenjska, pripovedovala mati 30-letnice, ki se bori s shizofrenijo, in spregovorila o težavah ob iskanju programov okrevanja za hčerko.

Izkušnje oseb z duševnimi motnjami

Svoje zgodbe so predstavile še druge osebe z duševnimi motnjami in njihovi svojci. Nekateri imajo težave že več desetletij, sprva so jih tudi zanikali, nato pa uteho iskali v umiku, alkoholu, celo poskusih samomora. Povedali so tudi, kako in s čigavo pomočjo so se postavili na noge in zakorakali h kakovostnejšemu življenju.

Predstavljene izkušnje oseb z duševnimi motnjami so bile iztočnica za razpravo strokovne javnosti v drugem delu posveta, ki sta ga povezovali koordinatorici obravnave v skupnosti CSD Gorenjska Marjetka Kozjek Šurc in Nina Pohar. Izkušnje uporabnikov so pokazale, da so težave v duševnem zdravju dolgotrajne.

Veliko je nerazumevanja

»Pomembno je, da oseba sprejema bolezen in zdravljenje. Veliko je nerazumevanja, kaj se sploh dogaja, tako s strani oseb kot tudi svojcev, prijateljev, na delovnem mestu,« je razložila Marjetka Kozjek Šurc in dodala, da je še vedno zelo prisotna stigma. Osebe z duševnimi motnjami imajo težave v osebnih odnosih, pri starševskih veščinah, imajo šibko socialno mrežo, so osamljene, še zlasti starejše.

Težavo predstavlja tudi dostopnost psihiatrov in osebnih zdravnikov, je navedla Marjetka Kozjek Šurc.

»Prav tako se je ugotavljalo, da manjkajo bolj strukturirane in intenzivne rehabilitacijske obravnave po zaključku hospitalizacije ter da sta potrebna multidisciplinaren pristop in terensko delo,« je pristavila. Psihiatrično pomoč naj bi ljudem približali tudi z ustanavljanjem centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov ter centrov za duševno zdravje odraslih. Na Gorenjskem že delujeta centra za otroke in mlade, v nekaj mesecih naj bi v Škofji Loki začel delovati še prvi center za odrasle. Načrtovani so trije, a ni psihiatrov.

Velika ovira oseb z duševnimi motnjami je tudi brezposelnost. Težko obdržijo zaposlitev, postopki za vključevanje v programe zaposlitvene rehabilitacije so dolgotrajni, prav tako postopki pred invalidsko komisijo. Med brezposelnimi je vse več mladih z duševnimi motnjami. »Posledično se uporabniki soočajo z revščino, dolgovi,« je opozorila Marjetka Kozjek Šurc in dodala, da je velika težava tudi pomanjkanje stanovanj, saj si večinoma želijo bivati samostojno, za stanovanjske skupine pa je čakalna vrsta.

Delavnice za otroke in mladostnike

V razpravi so bile omenjene tudi ovire pri ozaveščanju mladine o duševnem zdravju, saj zna biti neodzivna, zato so razmišljali tudi o preventivnih aktivnostih, kot so delavnice za otroke in mladostnike in tudi za starše ter vključevanje tem o duševnem zdravju v šolski program.

»Poudarjene so bile tudi potrebe po večji informiranosti tako organizacij med seboj kot tudi uporabnikov in njihovih svojcev. Vsi deležniki, ki delujemo na področju duševnega zdravja, bi morali skrbeti za seznanjenost z možnostmi v lokalni skupnosti, a to ni tako. Treba bi bilo torej dogovoriti komunikacijske poti,« je poudarila Marjetka Kozjek Šurc.