Zapiski o žalovanju

»Vsako nedeljo je brat iz Anglije uredil, da smo se povezali na Zoomu. To je bil naš bučni obred, ko je bil svet zaprt v tako imenovanem lockdownu: dva sorojenca sta se pridružila iz Lagosa, trije smo se oglasili iz Združenih držav Amerike, starši pa, včasih z odmevom in prasketanjem, iz našega domačega mesta Abba v jugovzhodni Nigeriji. Sedmega junija smo kot po navadi videli na zaslonu očetovo čelo, ker on nikoli ni prav dobro vedel, kako bi držal telefon med video klicem. 'Malo premakni telefon, očka,' je rekel eden od nas. Oče je podražil mojega brata Okeyja zaradi novega vzdevka, potem je povedal, da ni večerjal, ker je imel pozno kosilo, zatem je razlagal o milijarderju iz sosednjega mesta, ki se je hotel polastiti vaške zemlje naših prednikov. Počutil se je malo slabše in tudi spal je bolj zanič, vendar je rekel, da nič skrbeti. Osmega junija se je Okey odpravil v Abbo in ga obiskal. Povedal je, da je bil oče videti utrujen. Devetega junija sva poklepetala bolj na hitro, da je lahko počival. Tiho se je smejal, ko sem v šali oponašala nekega sorodnika. 'Ka chi fo,' je rekel. Lahko noč. Njegove zadnje besede meni. Desetega junija se je poslovil. Brat Chuks mi je po telefonu sporočil novico. In jaz sem izgubila tla pod nogami.« / »Žalost je kruta učiteljica. Ob njej se naučiš, kako robato in polno jeze je lahko žalovanje. Naučiš se, kako plehek občutek lahko pusti izrečeno sožalje. Naučiš se, koliko je žalost povezana z jezikom, s pomanjkljivim izražanjem in iskanjem besed. Zakaj me je bolelo ob strani? Rekli so, da zaradi jokanja. Nisem vedela, da jokamo z mišicami …« (str. 7 in 11)

Za nigerijsko pisateljico Chimamando Ngozi Adichie (roj. 1977) seveda vem že dolgo, saj je svetovnega slovesa in je že v ožjem krogu kandidatov za Nobelovo nagrado. Hkrati pa moram priznati, da je sploh še nisem bral. No, tale knjižica, ki je izšla ob letošnji Fabuli, je več kot primerna za vstop v njen opus in za spoprijem z eno od njenih daljših knjig. Branje te pisateljice je pomembno tudi zato, da se znebiš morebitnih predsodkov o manjvrednosti afriške književnosti in naših predsodkov o Afriki nasploh. Afrika že dolgo ni več »tam spodaj«, njeni ljudje so po vsem svetu in vse svet je v Afriki. Tako je tudi z razseljeno rodbino pisateljice, ki pa je še vedno tesno navezana na svoje afriške korenine. Tak je pisateljičin oče, glavni junak te zgodbe, ki se upira lokalnim povzpetnikom, podleže pa koronavirusu. Knjiga je torej aktualna tudi v tem oziru.