Šola na Trati ne sme zaostati

»Pred mano se vrstijo podobe številnih sodelavcev. Ko se jih spomnim, mi je toplo pri srcu. Moja draga prijateljica Stanka Perne, ki je pri nas učila angleščino, odšla na poljansko šolo in tam z izdatno pomočjo življenjskega sopotnika Marjana na novo postavila digitalizirano knjižnico; Mira Hauptman, ki se je kalila kot pedagoginja in v želji po poučevanju zaključila svojo delovno obveznost kot anglistka, zgled za vseživljenjsko učenje; Špela Jereb, sočutna socialna delavka, ki je trpela s svojimi malimi junaki; Milena Pisk, ki sem ji prerokovala, da bo zaradi svoje trdne postave in humornega značaja doživela najmanj sto let, a je dotrpela, ko jih je imela nekaj čez šestdeset; vedno optimistična in dobrotljiva Silva Dolenec (njo in mene so učenci nazivali z Dolenčuka); geografinja Marica Debeljak, s katero sva bili večkrat razredničarki isti generaciji in sva skupaj reševali probleme v razredu in šolah v naravi; Ivanka Bedrač, ki so ji učenci pretirano nagajali, a jo imeli zelo radi (tega še danes ne razumem); Mirjana Krapš, razgledana intelektualka in zgodovinarka; Manca Krek, energična učiteljica kemije in biologije, a jo je bolezen utrudila že nekaj let pred upokojitvijo na OŠ Poljane; Helena Eržen, drobna prijazna knjižničarka; Danica Oblak, zanesljiva tajnica, ki je za vsakogar uredila vse in našla pravo besedo in ga spravila v smeh (ko sem nekega dne bila zelo zaskrbljena, mi je rekla: 'Prvemu, ki ga srečaš, daj 10 din, pa naj se sekira namesto tebe!'); Matjaž Slabe, ki je prinesel globalizacijo (svetovljanstvo) na našo šolo in je še danes izvrsten mojster ozvočenja in glasbe; Franci Pintar, zanj ne moreš, da bi ga ne imel rad; Franc Blažir, ki mi je občasno zastavljal najbolj zagonetna vprašanja iz slovnice in pravopisa, čeprav je bil učitelj športa; Stanka Kavčič, ki nas je razvajala z vrhunskimi pecivi, zaradi česar še danes ne jem industrijskih sladic, žal je tudi ona odšla v prerani grob; pogrešam kuharice iz prvih dveh desetletij mojega službovanja, saj smo imeli malice v obliki kosila in brez predpripravljenih jedi; Milena Kejžar, namestnica ravnatelja, ki mi je odprla pot do samospoznavanja in pozitivnega mišljenja. Naj mi oprostijo tisti, ki jih nisem omenila. Veliko vas je bilo in vsem sem bila naklonjena.« (Str. 122)

Tako je urednica Nina Dolenc obudila spomin na svoje nekdanje sodelavce. Prisrčno in prijazno. Ta knjiga je tudi dragocen prispevek k zgodovini Poljanske doline.