Tomaž Cilenšek / Foto: Tina Dokl

Brez klasične izobrazbe je tudi Avsenika težko igrati

»Njegova predanost delu in igranju je znana vsem, saj se glas harmonike iz njegove učilnice sliši že od zgodnjih jutranjih ur in vse do večera, skozi vse leto,« Tomaža Cilenška, učitelja harmonike in enega letošnjih prejemnikov stanovskega priznanja Frana Gerbiča, opisujejo sodelavci v Glasbeni šoli Radovljica.

»V glasbeno šolo pridejo navdušeni in si zamišljajo, kaj vse bodo igrali že čez dva meseca. Najzahtevnejša naloga učitelja je, da to navdušenje ohrani, ob tem pa postopoma uvede učenje tehnike, ki je pomembna za igranje za naprej.«

Zveza glasbenih šol Slovenije je v začetku meseca Tomažu Cilenšku, učitelju harmonike na radovljiški glasbeni šoli, za uspešno pedagoško delo in organizacijo na področju glasbenega šolstva podelila priznanja Frana Gerbiča.

Danes cenjeni in priljubljeni pedagog se je harmoniko začel učiti leta 1972 pri učitelju Jožu Ažmanu, nato je šolanje nadaljeval na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani, kjer je bil njegov mentor Ernö Sebastian, in kasneje na Pedagoški akademiji v Ljubljani, kjer je pridobil strokovni naziv predmetni učitelj glasbene vzgoje in zborovodja na osnovni šoli.

Delo Tomaža Cilenška pa se zagotovo ne meri samo v pridobljenih nagradah, poudarjajo v njegovi domači glasbeni šoli. »Njegov prispevek v okolje, kjer glasbena šola deluje, je viden tako v dosežkih na tekmovanjih kot povabilih njegovih učencev na nastope in koncerte. Njegova pripravljenost za sodelovanje s kolegi iz celotne Slovenije in pomoč ter mentorstvo zaposlenim so visoko cenjeni in spoštovani.«

Poleg izjemne naklonjenosti delu z mladimi mu je v veliko veselje tudi nastopanje; v zadnjem obdobju ga tako lahko med drugim slišimo na koncertih, kjer spremlja Moniko in Grega Avsenika, priložnostno, skromno doda, pa še kje, tako v Sloveniji kot tujini.

Izhajate iz glasbene družine, odločitev prav za harmoniko pa ni bila čisto samoumevna, kajne?

Povem po pravici?

Pa dajte ...

Stari oče je s konjem »fural«, kot so rekli včasih, premog in podobno robo po Radovljici in okolici. Zgodilo se je, da mu je nekdo namesto plačila dal harmoniko. In ko je že bila doma, sem jo pač začel igrati. Stric je bil takrat že uveljavljen trobentač; on me je verjetno navdušil za glasbo na splošno in tudi skrbel, da sem pridno vadil. Oče je bil pa tisti, ki je nato skozi leta kupoval naslednje harmonike ...

Moj učitelj na radovljiški glasbeni šoli je bil legendarni profesor Ažman. V Radovljico je prišel leta 1967, potem ko se je že upokojil kot flavtist v vojaškem orkestru in nato tu kot upokojenec odslužil še več kot trideset let delovne dobe.

Konec sedemdesetih nas je peljal na harmonikarsko tekmovanje v Pulj, kjer sem dobil eno od nagrad in z njo možnost nastopa na koncertu nagrajencev, kjer je igral tudi ruski orkester. Tako zelo mi je bilo všeč, da sem si mislil: tako bi pa igral tudi jaz. To je bil trenutek, se mi zdi, ko sem se s harmoniko začel ukvarjati »zares«.

In ta »zares« traja še zdaj, ko ste že dolgo učitelj pa tudi koncertni harmonikar. Imate še vedno radi oder, stik z občinstvom, čeprav se posvečate predvsem poučevanju?

Nastopanje se mi vsekakor zdi dobro, ne le zame osebno, ampak tudi kot dopolnitev k poučevanju. Bi rekel, da je za učence zelo zanimivo, ko imajo priložnost videti svoje učitelje na odru.

Verjetno se strinjate, da imamo Slovenci zelo močan odnos do harmonike kot glasbila; pogosto je poln čustev, stereotipov pa tudi predsodkov ... Kako ga vidite vi?

Na odnos Slovencev do harmonike je zagotovo izjemno močno vplival Slavko Avsenik in tudi zato se mi zdi, da se je na harmoniko rado gledalo kot manjvreden inštrument. In se marsikje še vedno.

Ampak zakaj? Ker se je vedelo, da si Slavko Avsenik ni bil prav blizu z notami? Vi ste ga osebno zelo dobro poznali, veste, kako je igral ...

Slavko Avsenik je bil genij! Morda si res ni bil blizu z notami, kot pravite, si je bil pa še kako blizu z glasbo. Tesno je bil povezan z bratom Vilkom, akademsko izobraženim glasbenikom, dobro je poznal ljudsko glasbo in bil ves čas v stiku tudi z drugimi zvrstmi glasbe.

Glede odnosa do harmonike in narodno-zabavne glasbe pa ni pri nas nič dosti drugače kot drugje. Tudi v Ameriki so nekateri vzvišeni do kantri glasbe, čeprav so avtorji in izvajalci tako tam kot tukaj pogosto odlični glasbeniki. Pri nas, na primer, so danes tako rekoč vsi, ki igrajo v narodno-zabavnih ansamblih, akademsko izobraženi. Drugače ne gre, saj gre za tehnično dokaj zahtevno zvrst.

Kakšna so pričakovanja otrok, ki se vpišejo v prvi razred harmonike? Da bodo igrali Avsenika ali Piazzolo?

Iskreno: takrat je najbolj pomembno, kakšna pričakovanja imajo starši in stari starši otrok, ki se vpišejo v glasbeno šolo. Ampak saj na začetku to niti ni tako zelo važno. Otroci si takrat želijo igrati pesmice. V glasbeno šolo pridejo navdušeni in si zamišljajo, kaj vse bodo igrali že čez dva meseca. Najzahtevnejša naloga učitelja je, da to navdušenje v njih ohrani, ob tem pa postopoma uvede učenje tehnike, ki je pomembna za igranje za naprej. S pesmicami jih ob tem nekako »podkupujemo«, ampak tudi z igranjem pesmic se je mogoče marsikaj naučiti. Predvsem pa ohraniti navdušenje. To je tisto, kar žene naprej.

Radovljiška glasbena šola izstopa tudi po tem, da izvaja tako imenovani Avsenikov modul. Koliko učencev harmonike je vključenih vanj?

Približno četrtina vseh, bi rekel, ampak modul se izvaja šele v petem in šestem razredu. Začnejo pa seveda vsi s klasičnim programom. Brez klasične izobrazbe je tudi Avsenika težko igrati.

Harmonika je tehnično in motorično zahteven inštrument. Harmonikar igra na tri sisteme hkrati, enega ima na desni in dva na levi ... Vse tri uskladiti tudi umsko ni enostavno. Da to zmoremo, je treba vaditi vsak dan, sicer možgani »pozabijo«.

Kdaj pri učencu vidite, da ima potencial za kaj več od povprečja?

Zelo različno je. Nekateri so na začetku zelo hitri in dojemljivi, drugi se odprejo kasneje. Pogosto se spomnim besed nekdanjega dolgoletnega ravnatelja radovljiške glasbene šole Egija Gašperšiča, ki mi je večkrat rekel, naj nič ne hitim, da na začetku nihče ne more vedeti, kako se bo učenec razvijal. Otroci imajo pač različen tempo razvoja, prihajajo iz različnih okolij, zato je tudi razvoj vsakega od njih drugačen. To je razlog, da se trudim z vsakim posameznikom, zlasti ko je treba prebroditi začetniške težave.

Ali učenci radi hodijo na glasbena tekmovanja?

Nekateri zelo, nekateri sploh ne. Ampak če želiš napredovati, so tekmovanja nuja, brez njih ne prideš nikamor ... Po drugi strani na tekmovanju slišijo, kako igrajo vrstniki, in to, da slišijo nekoga, ki je še boljši od njih, jih dodatno motivira.

Je motivacija tudi igranje v orkestru in komornih skupinah?

Seveda, in to odlična, tudi zaradi socialne note. Mladi se radi družijo, tudi ob glasbi. Veliko se lahko naučijo drug od drugega.

Ste na kakšnega od svojih (nekdanjih) učencev še posebno ponosni?

Oh, kar nekaj jih je! Mitja Jeršič, ki je na naši glasbeni šoli zdaj tudi predsednik sveta zavoda, harmoniko pa uči še v Glasbeni šoli Kranj. Pa njegov sosed iz Bohinja Žiga Grm, ki prav tako uči v Kranju, in prav tako Bohinjec Jan Štros. Tržičanka Nika Meglič trenutno študira harmoniko v Gradcu, med zdajšnjimi učenci je izvrsten Janez Cerkovnik, zagotovo pa ta trenutek najbolj izstopa Miha Mozetič.

V obrazložitvi nagrade je posebej poudarjen vaš prispevek k razvoju oddelka glasbene šole prav v Bohinjski Bistrici.

Ko sem začel, je Bohinj nekako veljal za malce zaostalo območje v primerjavi z »mestno« Radovljico, a sem takoj, ko sem prišel, opazil, da je tam veliko neverjetno nadarjenih mladih glasbenikov, ne le za harmoniko. Po drugi strani imajo pa na podeželju drugačno delovno etiko, tako da so tudi glasbeno šolo zmeraj jemali zelo zares.

Kako menite, da je danes sprejeta klasična glasba?

Določen del ljudi jo posluša, tako kot zmeraj. Morda harmonika zadnjih deset, petnajst let vendarle pridobiva priljubljenost tudi na področju resne glasbe. A vse to razporejanje po zvrsteh meni v resnici ni pomembno. Zadovoljen sem, kadar vidim, da glasbeniki dobro delamo in na tej osnovi tudi drug drugega spoštujemo. Če je to džez, resna glasba ali narodno-zabavna ..., ni pomembno, stili so se vedno prepletali med seboj in se tudi sedaj. Ljudje smo si med seboj različni, zato so nam všeč različne zvrsti. Sam pa tako kot vse v življenju tudi glasbo delim samo na dobro ali slabo.