Vonj po lesu Marjana Smrekarja

Priljubljeni kipar Marjan Smrekar iz Šenčurja se z ustvarjanjem v lesu ukvarja že več kot štiri desetletja. Vse do konca aprila je v Muzeju Šenčur na ogled izvrsten pregled njegovih del.

Šenčur – Marjan Smrekar se je rodil leta 1958 v Ljubljani in se že v otroških letih seznanil z lesom v očetovi mizarski delavnici. Že od takrat obstaja Marjanova navezanost na vonj po lesu, ki ga je povsem zasvojil. Njegova strast do oblikovanja lesa se je pokazala že v šolskih letih, ko je sošolcem v svinčnike vrezoval obraze, nadaljeval pa z raznovrstnimi skulpturami, kot jih dela še danes.

Na Gorenjsko se je preselil v začetku osemdesetih in si z ženo Jano ustvaril družino. Bili so drugačni časi, zato je imel tudi čas, da je lahko rezljal različne motive od brošk do stenskih ur. Velik vpliv na njegovo delo je imel Peter Kukovica, ki ga je popeljal v svet afriških mask. Našel je svojo mehko linijo in dodatno proučeval afro-azijsko likovno umetnost. Njegovo delo so kmalu opazili tudi v Šenčurju, tako se prvič javno predstavil že leta 1986 pod okriljem razstave ročnih del v organizaciji tamkajšnjega Turističnega društva. Nova zgodba se je začela, ko se je leta 2001 na vabilo Dragice Markun pridružil Društvu likovnikov Cerklje in vztrajal celih dvajset let. Svoje znanje je izpopolnjeval tudi pri akademskem slikarju Zmagu Puharju skupaj s hčerko Anjo. Kot pravi, je rezbarjenje postalo njegov hobi, nekakšen odklop za dušo ter ventilček po opravljenem delu v službi, ki jo je opravljal v podjetju Merkur – rezbarija ga lahko dobesedno posrka in tako pozabi na dimenzijo časa. Vsak kos lesa, ki ga obdeluje, spremlja v času sušenja in ne odneha, dokler skulptura ni dovršena. Lesene skulpture, pogosto gre za gladke, bleščeče strukture s sferičnim značajem, zelo rad kombinira s kovinskimi predmeti, ki tvorijo celovito in estetsko pretanjeno podobo.

Redno je sodeloval na razstavah društva likovnikov, izkazal pa se je tudi na samostojnih razstavah v likovnih galerijah mnogih mest, od Šenčurja, Kranja, Nakla do Ljubljane. Pregledna razstava, na ogled v šenčurskem Muzeju, imenovana 40 odtenkov lesa, predstavlja avtorjev razgiban opus, zaokrožen z zgodbo njegovega več kot štiridesetletnega ustvarjanja. Koncept razstave je zasnovan kronološko, od zgodnejših del pa do nedavno izdelane serije več kot sto unikatnih lesenih nožev ter letošnje Harmonije miru, ki ima še poseben lesk.

Na razstavi, pri kateri je sodelovala celotna avtorjeva družina, ki mu tudi sicer vseskozi stoji ob strani, poleg soproge Jane tudi hči Anja in sin Gregor, na kar je Marjan zelo ponosen, je z grafično obdelavo petih slik sodeloval tudi priznani fotografski mojster Aleksander Čufar. Za kulturni program odlično obiskanega odprtja, ki ga je brezhibno povezovala Vesna Čulig, je s pomočjo glasbene šole Piano Forte iz Trboj poskrbel Franci Sekne – nastopila je izvrstna mlada pianistka Eva Chemodanova iz Harkova.

Sedaj kot upokojenec Marjan rad poudari, da časa sicer ni v izobilju, treba ga je pravilno porazdeliti. »Dandanes živimo v svetu, ko vsi neprestano hitimo in se ne zavedamo časa, v katerem živimo. Rezbarija je moj svet, v katerem se lahko sprostim – ves prosti čas namenim temu. Je moja druga ljubezen, za katero pa je potrebno veliko trme in vztrajnosti. Moje delo je samo odvzemati material, vse ostalo pa je naredila narava, pa naj bo to les ali kamen,« pravi. Ustvarjanje v lesu mu še vedno pomeni veliko, tako da obljublja, da mu bo ostal zvest tudi v prihodnje.