Tudi mi smo Ukrajinci

»Kdo je tebe, Praslovan, / plavati učil, / da si preplaval tisto rusko reko / in se v mojih genih naselil?« Tako je leta 1981 pel Lačni Franz. Štiri desetletja pozneje je po ruskem napadu na Ukrajino ta panslovanska vzajemnost izgubljena in vprašanje je, kdaj bo znova obnovljena.

Bilo je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem prebral Finžgarjevo knjigo Pod svobodnim soncem, in ta »povest davnih dedov« je postala ena tistih knjig, ki so imele name največji vpliv. Začel sem celo verovati v stara slovanska božanstva, ki v tej knjigi nastopajo, in sem se jim priporočal v trenutkih, ko sem se znašel v kašnih večjih preizkušnjah. V šoli so nas učili, da je bila domovina Praslovanov v današnji Ukrajini, v velikanskih nižavah med velikima rekama Dneper in Dnester. O naših davnih dedih so še druge zgodbe in razlage, a nobena ni povsem dokazljiva. Nekateri trdijo celo, da Slovenci sploh ne izviramo od tam, ampak smo nekakšni »Noriki« in podobno; a dokler ne bo nekdo podal boljše in bolj dokazljive razlage, kot je tista, ki jo je umetniško ubesedil Finžgar in upesnil Lačni Franz, bom jaz veroval v to.

Tragedija, ki jo je povzročil ruski predsednik Vladimir Putin z napadom na Ukrajino, je že sama po sebi velikanska. Če jo doživljamo kot bratomorno vojno, pa se nam pokaže še večja. Vojna je sicer ena od stalnic v človeški zgodovini in iluzorno je pričakovati, da bo kdaj drugače. Nenehno bojevanje je bilo značilno že za naše davne dede. O njihovi plemenski razdrobljenosti in anarhičnosti sta poročala bizantinska zgodovinarja Prokopij in njegov neznani kolega »Pseudomaurikij«. Anton Sovre, ki ju je prevajal, je njuna poročila povzel, kakor sledi: »Miselni red Prokopijevega poročila je torej približno tale: Ne Antje ne Sloveni ne poznajo monarhične državne oblike, ampak žive v demokratičnem občestvu: o vseh javnih zadevah odločuje pri teh kakor pri onih celotno ljudstvo. In kakor imajo oboji isti način demokratske uprave, tako jim je v drugih rečeh marsikaj skupno, na primer verstvo; oboji časte iste bogove in oboji štejejo enega med njimi, t. j. Peruna, za edinega gospodarja vesoljstvu.«

V aktualni vojni v Ukrajini po mojem sploh ne gre za vojno med Rusi in Ukrajinci, ampak za spoprijem med demokracijo in avtokracijo. Ukrajinci oziroma državljani Ukrajine, med njimi je veliko Rusov, Judov in drugih, so po treh desetletjih neodvisnosti od Rusije postali bolj demokratični in nekoliko tudi staroslovansko anarhični. Rusi pa že stoletja živijo pod trdo roko avtokratskih režimov. Nekoč pod carji, potem pod Leninom in Stalinom, zdaj pod Putinom. Edina ruska vladarja, ki sta bila po duši in dejanjih demokrata, sta bila predsednika Gorbačov in Jelcin, ki sta vsak po svoje odločilno prispevala k razpadu sovjetskega imperija. Eden od komentatorjev aktualnih dogajanj v Ukrajini je izjavil, da se Putin najbolj boji tega, da bi Ukrajinci živeli bolje kot Rusi. Kaj to pomeni, ve iz časov, ko je bil KGB-jevski vohun v Vzhodni Nemčiji in je videl, kako vzhodni Nemci bežijo iz socialističnega v kapitalistični raj. V obeh primerih je po sredi tudi informacijska blokada. Putin je uničil vse svobodne medije in večina Rusov sploh ne ve, kaj njihova vojska dejansko počne v Ukrajini. Rusi bi ponovno potrebovali voditelja, ki bi jim povrnil perestrojko in glasnost. Brutalni kapitalizem že imajo, potrebovali bi njegov demokratični, socialni in medijsko pluralni korektiv.

A očitno čas za humanizacijo Rusije še ni prišel. Z ruskim napadom na Ukrajino, ki se je začel 24. februarja 2022, je brutalnost povsem prevladala. Na začetku agresije, ki jo je imenoval »posebna vojna operacija«, je Putin razglasil, da mu gre za »denacifikacijo« Ukrajine, za odpravo ukrajinskega nacizma. Vendar je 40 dni po začetku te surove vojne že očitno, da je to pot nacist on. Divjanje ruske soldateske po Ukrajini je že primerljivo s tistim, kar so v prvem letu svojega napada na Sovjetsko zvezo počeli nemški nacisti. Putin je v eni osebi mali Hitler in Stalin 21. stoletja. Razrušena mesta, vsepovsod trupla, pobiti civilisti. Bati se je, da bodo tudi po tej vojni odkrivali prizorišča množičnih pobojev, kakršna sta bila Katinski gozd in Babji Jar. Upali smo že, da so bila v Evropi zadnja prizorišča takega brutalnega in zločinskega načina vojskovanje tista, ki so nastala med jugoslovanskimi vojnami v devetdesetih: obleganje Sarajeva, Srebrenica, Kosovo … A žal ni tako. Ruski vojaški poveljniki v Ukrajini uveljavljajo »model«, ki so ga preizkusili v Siriji, zlasti v brutalnem obleganju in uničenju mesta Alep.

Tragedija v Ukrajini je tem večja, ker gre za vojno med »bratskimi« narodi, med potomci Praslovanov. Med narodi, ki so stoletja živeli v skupni državi. Si predstavljate, da bi Čehi napadli Slovake ali Hrvati Slovence? Ne. Med našimi nacijami so nasprotja, a jih premagujemo s povezovanjem v Evropsko unijo. Tega so si želeli tudi Ukrajinci, a jim je veliki ruski brat to preprečil. Čeprav bi bilo tudi v interesu Rusije, da bi se povezala z EU in bi bila tako močnejša v spoprijemu s Kitajsko, ki se mu v prihodnosti ne bo mogla izogniti. Med Slovenci nas je veliko, ki občudujemo veličino ruske umetnosti, Rusiji bi privoščili tudi večjo gospodarsko, socialno in demokratično uspešnost. Vendar je zdaj v vodenju ruske nacije povsem prevladala roparska in skorumpirana klika, ki je nastala po razpadu sovjetskega imperija z ropanjem nekdanjega družbenega premoženja in je pijana od svoje moči, nevarna in pogubna za usodo Rusije in vsega sveta. Tudi sloveče slovanske vzajemnosti ni več in vprašanje je, kdaj bo lahko ponovno vzpostavljena. Zdaj smo vsi Evropejci in Ukrajinci.