Ahac

Zmotilo me je pisanje Miha Nagliča s tem naslovom, njegov zadnji stavek: Je bil pač velik.

Veliko ljudi ne ve, da je bil velik zločinec. Pred nekaj leti smo v Delu brali članek, kako sta Dušan Pirjevec in Mirko Bračič izvajala gorje med dolenjskimi partizani. Bila sta kot politična komisarja, hodila od enote do enote in izvajala teror, misleč, da s tem privabljata ljudi. Zaslišala sta 16-letnega fanta, ki je bil določen za oskrbo konj. Štirje so manjkali in nista mu verjela, da jih je posodil hrvaškim partizanom, kakor so bili stalno dogovorjeni. Dala sta ga ustreliti, čez štirinajst dni pa je hrvaški partizan pripeljal konje nazaj. Po vojni je njegova ostarela mama zaprosila za pomoč, ki je ni dobila, četudi sama ni mogla delati, edinega sina pa so po krivem ubili.

Drugi primer, kako se je Dušan izživljal, je, ko je vlačil golega duhovnika po črepinjah in ga zasliševal ter s puškinim kopitom tolkel v mednožje. Tako velik je bil ta človek. Dušanova in Mirkova grozodejstva so bila tako velika, da so se ljudje pritoževali partizanskim vodstvom in Suha krajina, ki je bila vsa za partizane, je postajala nasprotnica, torej iz rdeče je postala bela, kakor so takrat rekli. Vodstvo je ukrepalo in ju poslalo na Primorsko, kjer so bili hudi boji in jih je več pomrlo. Mirko je tam umrl, Ahac je preživel. Ko preberemo knjigo njegove žene ali partnerice, ki je bila zadnja leta z Dušanom, vidimo, kako je trpel v dnevih in nočeh, ko se je spominjal svojih zločinov in doživljal more.

Čudim se ljudem, ker imamo že trideset let na razpolago vso resnico, o vseh mogočih voditeljih, da še zmeraj trobijo enostransko zgodovino, kakršno so nas učili v šoli pred šestdesetimi leti. V zgodovini so stalne spremembe in to na vseh področjih, vedno se najdejo novi pisni dokazi ali pričevalci. Čudim se, da je Slovenija tako prežeta z idejami Lenina in Stalina: rop, požig, umor, naprej pa laž. Ivan Maček je povedal, da nihče ne bi bil z njimi, če bi povedali, kako je v Sovjetski zvezi. Sama lakota, revščina in teror. Škof Rožman je to vedel in na to opozarjal.

Jožef Lampe, Spodnji Brnik