Družbeni kapital postal zasebni

Pogovorni večer v Šenčurju z Radom Pezdirjem in Brankom Grimsom: kako se je družbeni kapital, ki ga je slovenska partija skrila v tujini, v Slovenijo v času lastninjenja vrnil kot zasebni.

Šenčur – »V državnih arhivih je dovolj dokumentacije o tem, kako je družbeni kapital iz Slovenije pobegnil malo pred padcem berlinskega zidu, se kasneje, transformiran v zasebni kapital, s privatizacijo vrnil nazaj in vzpostavil centre moči, ki so tvorili omrežje. To je imelo negativen vpliv na razvoj slovenskih institucij. Že to je dovolj pošastno, kar se še najde v arhivu. Kaj bi šele našli, če bi bili arhivi ohranjeni, in ne uničeni v taki meri, kot so bili,« je minuli četrtek na pogovornem večeru v polnem Domu krajanov v Šenčurju dejal Rado Pezdir, avtor knjige Vzporedni mehanizem globoke države, v kateri je opisal delovanje sistema vzporedne ekonomije, ki ga je v nekdanji Jugoslaviji vzpostavila slovenska komunistična partija skupaj s Službo državne varnosti.

»To je problem dolgoročne narave: lastništvo je postavilo neko novo finančno in siceršnjo elito, kar še vedno bistveno vpliva na dogajanje danes,« je pripomnil državni poslanec SDS Branko Grims, drugi sogovornik pogovora, ki ga je moderiral direktor in urednik tednika Demokracija Jože Biščak. »V Sloveniji je uspelo tranzicijski eliti obdržati ključne vzvode moči,« je poudaril.

Pezdir je med drugim izpostavil dogajanje v bančnem sistemu, ki je pripeljalo do druge bančne luknje: »V bankah v večinski državni lasti je bilo kar nekaj postopkov dajanja kreditov izvedenih mimo regulacije, mimo zakona o bančništvu in kontra internim predpisom v bankah. Govorimo o kreditih, ki niso bili nikoli vračani in tudi ni bilo namena, da bi bili kadarkoli vrnjeni. Na ta način je samo Aktiva Darka Horvata, ki temelji globoko v vzporednem mehanizmu, izvlekla 300 milijonov evrov iz slovenskega bančnega sistema, kar smo morali vsi sanirati. Tak primer je tudi ACH in še več večjih skupin, kar kaže na to, da je bil vzporedni mehanizem in da je Banka Slovenije dovolila celotno dogajanje. To nas je stalo približno pet milijard evrov. Kar me še najbolj razjezi pri tako evidentnem vzporednem mehanizmu v slovenskem bančnem sistemu, je to, da očitno za NPU in tožilstvo nihče ni kriv. Absolutno nobene obsodbe nimamo, nobenega procesa.«

Na vprašanje, kako je globoka država delovala na Gorenjskem, je Pezdir odgovoril, da v Arhivu RS o tem ni ohranjene nobene dokumentacije. »Bi pa bil zanimiv arhiv Agencije za revizijo procesa lastninjenja, ki je še živ in v katerem so opisani tudi postopki privatizacije posameznih gorenjskih podjetij.«