Prvi kolesarji, ki jih zjutraj srečujem v parku Chupal

Gibajmo se!

Vreme v Coimbri je neverjetno. V tem tednu se bodo temperature vrtele okoli dvajset stopinj, skupaj z njimi pa se bo v miren valček zasukalo tudi sonce in izmaknilo priložnost za deževen ples še tako vztrajnim oblakom. Vsako jutro se po zajtrku odpravim v park, kjer me čaka moja »študijska« klop, da na svežem zraku polnim pljuča in možgane. Naporno enolični dnevi so stalnica izpitnega obdobja, ki mu bo prihodnji teden le odbila zadnja ura. Nejc pravi, da bo pogrešal tople dni in brezskrbnost, meni pa se vsak dan bolj kolca po sprehodih v naravi, po sankanju, smučanju in vedno hladnih jutrih, ko v najlepših zimskih dneh sonce že zjutraj obsije bel Storžič.

Danes pišem prispevek v majhnem parku visoko nad reko Mondego in čakam, da se oranžna zahajajoča krogla dotakne temnega horizonta nekje pri Figueiri. Mir in tišino zmotijo le občasni tekači in sprehajalci, ki so se ob koncu tedna končno rešili hladnih pisarn in poznih popoldanskih delavnikov, oblekli kratke rokave in se čez dan izmenično nastavljali soncu. Zjutraj mimo mene drvijo otroci na poganjalčkih, zagrizeni kolesarji in jutranji tekači – stari in mladi, ki tako kot jaz ne morejo spati. Okoli enajstih se na dopoldanski kavici in sladoledu zbirajo gospe in zaljubljeni pari, popoldan se na košarkarsko igrišče zapodijo mladci, da odbijanje žoge preglasi teniške udarce starejših gospodov, ki v park pridejo tik pred zadnjimi večernimi rekreativci in odidejo pozno za tem, ko jaz že čepim za večernim filmom. Tako ugotovim, da so Portugalci podobni nam – sončne konce tedna venomer in brez izjeme preživljajo na prostem, v pogonu ali pa v udobnem sedalu kavarne v parku, z lici obrnjenimi proti toplemu soncu.

Z Nejcem se poistovetiva s tistimi prvimi, ko nabirava deseti kilometer na najini ustaljeni tekaški »progi« ali si briševa pot v zunanjem športnem parku, kamor nekajkrat na teden prideva zbudit zasedele mišice. Trudim se, da domače navade vnašam v novo rutino, in tako si popoldneve, ko se končno odtrgam od študijskega balasta, zapolnim s športom, ki sem ga tako zelo vajena od doma. Kljub novemu okolju, novi rutini in pomanjkanju časa, ki je že (pre)velikokrat slišan izgovor, je prav, da tako stari kot tudi mladi (pa naj bomo doma ali v tujini) posežemo po športu. Rdeča lica in hitrejši korak so bili že več kot prevečkrat dokazani za koristne – izboljšajo počutje, tako fizično kot psihično, krepijo imunost, študentom pa pomagajo učinkoviteje pridobivati znanje v napornem izpitnem obdobju.