O programu 52. Tedna slovenske drame sta spregovorila selektor predstav Rok Andres in direktor Prešernovega gledališča Jure Novak. / Foto: Igor Kavčič

Teme aktualnega časa

Znan je tekmovalni in spremljevalni program 52. Tedna slovenske drame, ki bo po dveh letih ponovno v tradicionalnem terminu konec marca.

Kranj – Pred dobrima dvema meseca so v Prešernovem gledališču uspešno zaključili 51. Teden slovenske drame, pred nami pa je že izbor predstav v tekmovalni in spremljevalni program 52. Tedna slovenske drame, ki se spet vrača v tradicionalni termin z začetkom 27. marca, na svetovni dan gledališča. Na novinarski konferenci sta o prihajajočem osrednjem festivalu slovenske dramatike spregovorila direktor Prešernovega gledališča Jure Novak in festivalski selektor Rok Andres.

Zadovoljen z izvedbo preteklega festivala je Novak uvodoma spregovoril o pomenu, ki ga Teden slovenske drame ima za slovensko dramatiko, da bo ta tako s strani Ministrstva za kulturo kot Mestne občine Kranj podprt z enako sredstev kot v preteklih letih, čeprav je do festivala še dobra dva meseca, pa v gledališču že potekajo intenzivne priprave nanj.

Letos drugo leto selektor Rok Andres je povedal, da so različni producenti na 52. Teden slovenske drame prijavili 39 uprizoritev, sam pa si jih je skupaj ogledal kar 68, kar je precej več kot lani (38), v pozitivnem smislu pa se število razlikuje tudi od stanja v preteklih letih. Gre za besedila, nastala na podlagi slovenskih dramskih predlog, ki so bila premierno uprizorjena leta 2021 v produkciji tako institucionalnih kot tudi drugih gledaliških hiš in ustanov. Kot ugotavlja Andres, je visoko število predvsem posledica zapiranja kulturnega življenja v letih 2020 in deloma 2021. Posledica tega je tudi dejstvo, da se je produkcija slovenskih uprizoritev nevladnih producentov skoraj izenačila z institucionalno.

Mlada dramatika in avtorski projekti

»Sicer tega ne vrednotim za negativno, ampak naj kot zanimivost povem, da ob letošnji rekordni beri uprizoritev slovenske klasične dramatike in prav tako reinterpretacij starejših besedil v programih slovenskih gledališč skorajda ni bilo. Klasike tudi kot izhodišče za avtorske projekte skoraj ni zaslediti, v veliki večini pa smo lahko gledali uprizoritve sodobnih besedil, nastalih po letu 2010,« ugotavlja Rok Andres in dodaja, da ustvarjalci uprizoritev pogosto iščejo novo, neposredno komunikativno, morda še nevideno plast slovenske dramatike. V tem smislu gre za povsem sveže stvaritve. Kot ugotavlja selektor, izrazna moč slovenskega gledališča močno sloni na avtorskih projektih, kar velja za skoraj polovico vseh uprizoritev. Pri tem izstopajo mlade dramatičarke v manjšem številu ter seveda vse pogosteje avtorske ekipe.

»Uprizoritve, ki sem jih izbral v oba programska sklopa, se osredinjajo na dve premisi: na temo aktualnega trenutka in na vprašanje, o čem si upamo govoriti. Sodobni čas se poraja v uprizoritvah najprej v izhodiščih samih besedil, v katerih najdemo: politično razdrobljenost, posameznika v nesolidarni družbi, psihična stanja z boleznimi, podnebno krizo, odvisnosti, katastrofičnost, polarizacijo družbe (družine, skupnosti), občutek konca zgodovine ali trenutka tik pred kritičnim obratom. Umetniška obdelava aktualnega trenutka se nadaljuje z zgodovinskimi ali dokumentarističnimi temami, ki z oddaljenosti, s postopki distance učinkovito spregovorijo o težavah in dilemah, ki nas še kako zadevajo in nas vzpostavljajo,« izbor pojasnjuje selektor, ki poleg osrednjega merila, ki je vedno kakovost izbranih uprizoritev, poudarja, da izbor določajo tudi nekatere druge kategorije. »Med njimi je najizrazitejša vsebinska – torej prezentnost teme, ki jo predstavlja uprizoritev, ali osrednje sporočilo uprizoritve. Različne so tudi oblike naracije: od klasičnih dramskih uprizoritvenih postopkov do avtorskih pristopov z elementi performativnega, dokumentarnega in pripovedovalskega gledališča,« je v obrazložitev izbora še zapisal Rok Andres. Več je tudi dramatičark režiserk, kar je nedvomno pozitiven signal premikov v naši družbi.

»Posebej poudarjam, kot že lansko leto, da so vitalnejši del uprizoritev slovenskih avtorjev oziroma ekip ustvarili nevladni producenti, ki presegajo predsodke zgolj eksperimentalnega ter za slovensko dramatiko prinašajo najdragocenejše uvide o temah, pristopih in uprizarjanju, kar poskuša prikazati tudi izbor tekmovalnega in spremljevalnega programa. Preboj izkazujejo projekti Varje Hrvatin, produkcija Gledališča Glej, Maske, Bunkerja in Momenta, ki niso značilni samo zaradi avtorskih pristopov, temveč so vsebinsko in estetsko celoviti, družbeno angažirani v snovanju izvirnih uprizoritev in posledično uprizoritvenih predlog.«

Selektor izbral trinajst uprizoritev

Pri izboru ob nesporni kvaliteti izbranih uprizoritev selektor ugotavlja tudi preseženo »ljubljanocentričnost«, namreč – regionalno razpršeno produkcijo. Ob tem se nekako znebimo trenutka, da se vse prelomne stvari zgodijo v Ljubljani.

V tekmovalnem delu programa se bo za festivalske nagrade potegovalo osem predstav, v spremljevalni program je uvrščenih pet. Tekmovalni program tako sestavljajo predstave: Andrej Inkret: In stoletje bo zardelo. Primer Kocbek (Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica v sodelovanju s Cankarjevim domom in Galerijo Božidar Jakac), režiser: Matjaž Berger; Simona Semenič: jerebika, štrudelj, ples pa še kaj (SNG Nova Gorica in Slovensko mladinsko gledališče), režiser: Jure Novak; Srečko Kosovel: Kons: Novi dobi, za oder priredila Katarina Morano in Žiga Divjak (Prešernovo gledališče Kranj), režiser: Žiga Divjak; Simona Semenič: lepe vide lepo gorijo (Prešernovo gledališče Kranj), režiserka: Maša Pelko; Barbara Zemljič: Olje črne kumine (Mestno gledališče ljubljansko), režiserka: Barbara Zemljič; Nina Rajić Kranjac: Solo (Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana), režiserka: Nina Rajić Kranjac; Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl (Drama SNG Maribor, Burgtheater, Jugoslovensko dramsko pozorište, Cankarjev dom), režiser: Janez Pipan; Počemučka (Nataša Keser, Klemen Kovačič, Karolína Kotrbová, Aljoša Lovrić Krapež, Filip Mramor, Domen Novak, Nejc Potočan, Filip Štepec, Miranda Trnjanin): Under construction (Gledališče Glej), režiser: Aljoša Lovrić Krapež.

Spremljevalni program sestavlja pet predstav, in sicer: Branko Završan in ansambel: Bodi gledališče! (Slovensko ljudsko gledališče Celje), režiserka: Ivana Djilas; Matej Recer, Gregor Zorc: Kako smo prišli do sem? (Moment in Gledališče Glej); Doroteja Nadrah: Potres (Hiša kulture Celje in AGRFT); Žiga Divjak in igralci: Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), režiser: Žiga Divjak; in Varja Hrvatin: Zelda (Slovensko mladinsko gledališče), režiserka: Varja Hrvatin.

Kot je napovedal direktor Prešernovega gledališča Jure Novak, tudi letos pripravljajo bogat dodatni program s širokim naborom različnih dogodkov. »Tradicionalni Dan nominirancev bomo v sodelovanju s SLOGI in AGRFT še dodatno podprli z dramaturškimi analizami besedil. Predstavili bomo nove prevode slovenske dramatike v bolgarščino, nadaljevali promocijo novih prevodov Cankarja z analitičnimi branji članic in članov inštituta ITI z vseh celin. Problemska polja bodo odpirali kolegi iz DGKTS in ZDUS, v sodelovanju s slednjimi in DGR pa pripravljamo celodnevno srečanje dramatikov in režiserjev. Program 52. TSD bomo še dodatno popestrili s koncerti in vsebinami za otroke in mladino.«

Delati je že začela tudi strokovna žirija za podelitev nagrade Slavka Gruma 2022 ter nagrade za mladega dramatika 2022, ki jo sestavljajo Vesna Jevnikar, Tomaž Toporišič in Jakob Ribič. Na natečaj za najboljše novo slovensko dramsko besedilo je prispelo 29 besedil za Grumovo nagrado ter 9 besedil, ki se potegujejo za nagrado za mladega dramatika.

Kot je še dejal Rok Andres, tem za gledališke ustvarjalce glede na politično, zdravstveno, podnebno situacijo očitno tudi v prihodnje ne bo manjkalo. »Dramatika si vsekakor zasluži, da pride do publike. Navsezadnje je to tudi ena od nalog Tedna slovenske drame.«