Izpiti in sladoled

Juhu, izpitno obdobje je tu! Moji dnevi se vrtijo okoli prekladanja iz enega študijskega kotička v drugega – zjutraj obsedim za pisalno mizo v dnevni sobi, se nato pred kosilom »zabubim« v udoben dvosed in po njem obležim v postelji, z enim očesom pripravljenim na zasluženo dvourno portugalsko »siesto« ter z drugim uprtim na kup nepredelanega študijskega gradiva. Če še kdaj slišim, da je študij na Erasmusovi izmenjavi mala malica, bom nevedneža z največjim veseljem poslala v Coimbro. Izpiti so tu ne samo pikolovsko podrobni, ampak se neusmiljeno vrstijo na vsaka dva dneva, tako da se kampanjsko naravnanim študentom resnično slabo piše. Poleg obvladanja skrupuloznosti in garaškega tempa pa moramo imeti Erasmusovi študente v Coimbri tudi odlične pogajalske sposobnosti, ko taktično prepričujemo profesorje, da nam sestavijo izpit v angleščini.

V teh dneh sem resnično hvaležna ljudem, ki me obkrožajo – Izi, Eriki in Vidi, s katerimi se skupaj spopadamo z vsemi sladko-grenkimi vidiki izpitnega obdobja, in seveda Nejcu, ki z jeklenim potrpljenjem prenaša moje študijske trenutke slabosti. Danes spet sediva v parku, le korak stran od stanovanja, januarsko sonce mi greje obraz in veter razpihuje liste z zapiski. Sediva za majhno leseno mizo, eno izmed mnogih, ki so posejane po parkih v Coimbri in ob koncu tedna gostijo prave male piknike. Midva zatopljena vsak v svoj računalnik, najina »soseda«, starejši par, pa v ravno skuhano kosilo, ki sta ga razporedila po krožnikih. Zdi se, da so Portugalci precej mahnjeni na piknike, ki tu ne pomenijo obračanja mesa na žaru, piva v plastičnih kozarčkih in velikih kozarcev gorčice in majoneze. Bolj prefinjena oblika malicanja na prostem se tu začne s prekrivanjem mizic z belim prtom, nalivanjem vina v prave steklene kozarce, prej skuhano hrano pa si prinesejo kar v posodah in jo, tako kot mi pri nedeljskem kosilu, razdelijo po porcelanu – a kar sredi parka.

Preteklih nekaj dni sem torej ure, ki niso bile namenjene žuljenju klopi – doma ali na prostoru za »piknik« – prebila s pohajkovanjem po številnih parkih in čudovitem botaničnem vrtu, ki se razprostira tik ob univerzi. Rdeče in rumeno cvetje se je ravno začelo odpirati in je odišavilo sprehajalne poti ter me sredi januarja spomnilo na pomlad, ki je na Portugalsko prihitela kaka dva meseca prezgodaj. Skupaj z drugimi študenti in »piknikovalci« sem uživala v toplem dnevu in z razgledne točke visoko nad reko Mondego opazovala sprehajalce in druge uživače, ki sva se jim kasneje pridružila z Nejcem – z zavihanimi rokavi in sladoledom v roki. Če je pa to zima, naj kar traja!