Z vsakim se je vredno ukvarjati
Božena Kolman Finžgar, direktorica Knjižnice A. T. Linharta Radovljica, je letošnja prejemnica Čopove diplome, najvišjega priznanja za izjemne uspehe na področju knjižničarstva v državi. Prejela jo je za dosežke pri spodbujanju branja otroške in mladinske književnosti.
Zadnjič sva se pogovarjali pred letom in pol, ravno po prvem koronskem valu, ko ste ugotavljali, da se bralci ne vračajo v knjižnice, čeprav so te ponovno odprle svoja vrata. Je ostalo tako?
Je. Del ljudi se ni vrnil; nekateri so zaskrbljeni in ne hodijo nikamor, če ni nujno, druge odvrne pogoj PCT, tretji so se enostavno odvadili. Tudi izposoja otroške in mladinske literature je padla in se ni popravila. Zato z veliko gotovostjo lahko rečem, da je bralna pismenost padla. Žal v času epidemije ne družba ne šola in ne starši niso spodbujali branja. To pomeni, da so brali le tisti otroci, ki so bili že formirani bralci. Vsi tisti, ki bi potrebovali stalno podporo in motivacijo, pa te niso dobili in so brali zgolj to, kar je bilo nujno in obvezno, ne pa tudi prostočasno.
So ti mladi – z vidika branja – že izgubljene generacije?
Ne še; če nekaj v določenem obdobju zamudimo, je nekaj časa še mogoče nadoknaditi. Prav dolgo pa žal ne. Dan ima pač samo 24 ur in konkurenca branju je huda: družabna omrežja, računalniške igrice, »čveki« po telefonu ... Brati pa moraš rad. Uživati moraš v tem, če naj postaneš bralec za vse življenje. To je tisto, kar si želimo knjižničarji, kar bi si morala želeti družba na splošno. Koliko časa že poslušamo, tudi politike, da bi morali postati družba inovacij, dodane vrednosti, visokih donosov ... Ne predstavljam si, da bi vse to lahko ustvarjali ljudje, ki imajo težave z branjem.
Nagrado ste dobili tudi za empatičen pristop do ranljivih skupin, piše v obrazložitvi. Ste se s spodbujanjem branja zlasti pri ranljivih skupinah začeli ukvarjati zato, ker pred desetletji povprečna populacija ni potrebovala spodbud pri branju? Smo vmes vsi postali »ranljivi«?
Pred internetom branje ni imelo resne konkurence. Saj so bili gledališče, kino in televizija, a slednja brez stotin programov, ki so na voljo 24 ur na dan. Takrat je bilo več časa za branje, tisti, ki so veliko brali, pa so bili »frajerji«. Še nekaj je zanimivo: število izdanih knjig je bilo mnogo manjše, njihove naklade pa so bile ogromne. Spomnim se, da sem kot študentka in kasneje mlada profesorica slovenščine vedela za tako rekoč vse leposlovje, kar ga je izšlo. Danes je to absolutno nemogoče, čeprav dobršen del vsakega dne preživim v knjižnici. Si predstavljate, da na leto samo v naši ustanovi kupimo od 2.000 do 2.400 novih naslovov knjig, filmov ali revij? Izide jih okoli pet tisoč ...
S čim si razlagate ta preobrat? Več knjig, manj bralcev?
Enostavno: založbe so gospodarske družbe, ki morajo preživeti, zato z vedno novimi in novimi naslovi vzbujajo pozornost. Marsikaj se je spremenilo tudi v produkciji knjig: svojčas na primer nismo imeli domačih kriminalk; zdaj jih imamo in celo zelo priljubljene so. Ogromne spremembe se dogajajo tudi na področju otroške literature; in zanimanje ljudi, ki mu seveda sledijo založbe, je zelo raznoliko in na različnih področjih. Knjige se še vedno kupujejo, berejo pa tudi ... Kar ni slabo.
Še vedno se veliko ukvarjate z ranljivimi skupinami, čeprav so le majhna kapljica v morju nebranja, v katerem smo ranljivi vsi. Zakaj?
Takole bom rekla: pomembno se je ukvarjati čisto z vsakim. Knjižničarji ne moremo spremeniti družbe na splošno, pomembno je, da pozornost posvetimo čisto vsakemu. Kajti branje, veste, je intimna zadeva. Vsak bere sam in predvsem bere sebi – če izvzamemo starše, ki berejo svojim otrokom. Branje je ena najbolj intimnih stvari, ki jih počnemo. Zanj potrebuješ prostor, čas in mir. Zato se tudi mi ukvarjamo s čisto vsakim človekom posebej.