Električno kolo

Moja največja pridobitev, novost, veselje in navdušenje, ki sem ga začela uporabljati v letu 2021, je električno kolo. Takoj moram povedati, da še vedno uporabljam tudi navadno kolo. Naš dopust preteklega leta je bilo kolesarjenje ob reki Rohni v Švici in Franciji. Na dolgih trasah, kjer se prevažaš kot popotnik, je mnogo bolj enostavno uporabljati navadno kolo. Ni težav s polnjenjem, ne nazadnje je električno kolo magnet za tatove. Mnogo lažje kombiniraš transport s kombijem, vlakom ali letalom.

Električno kolo uporabljam dnevno za vožnjo v službo. Mnogi me vprašajo, ali se vozim tudi sedaj, ko je mraz in tema. Tudi. Z avtom ali avtobusom se peljem le v dežju. Čez običajno obleko dam še eno plast hlač, daljšo bundo, ki prekrije tudi boke. Uporabljam štiri vrste rokavic – najdebelejše smučarske, srednje tekaške, dolge kolesarske rokavice in običajne kolesarske rokavice. Kapa pod čelado je najboljša tanka. Pri vsaki fizični obremenitvi se človek ogreje, tako deluje telo. Vse svoje potrebščine, tudi računalnik, natovorim v potovalne torbe in to predstavlja kar precej teže. Tako opremljena se peljem po kolesarskih stezah, ki so čudovito urejene in so namenjene nam, uporabnikom. To je res velika pridobitev. Je varno, udobno, novo. Na poti srečam kakih pet stalnih kolesarjev, poleti jih je še več. Sploh nisem osamljena niti čudna. V službi sem izprosila del skladišča, kjer svoje kolo lahko varno parkiram in zaklenem. Tam se slečem, odvečno obleko pustim kar v potovalnih torbah.

Največja pridobitev kolesarjenja je sprostitev. Ko grem doma iz garaže ven, mi v vsej dodatni obleki že postane vroče. V trenutku, ko se usedem na kolo, si rečem, vse, kar sem prestala z oblačenjem, je pozabljeno. Tako na poti v službo in domov opravim svojo dnevno minimalno potrebo po gibanju. Še večja potreba kot fizično gibanje je sprostitev. Sprostim duha in glavo. Električno kolo mi deloma nadomešča avto. Z Janezom imava tako dovolj en avtomobil. Oba namreč za svoje službene potrebe uporabljava kolo. Druga razsežnost tega konjička je vožnja po hribih. Voziva se po hribih in dolinah, po cestah in poteh, k jih z navadnim kolesom ne zmoreva več. S tem se mi je odprl nov svet, za katerega sem mislila, da sem že prestara. Če sem se prej peljala na Jezersko po dolini Kokre, se sedaj vozim po gozdnih cestah nad Kokro. Z višine se vidi drugače. Prevoziva mnoge strmine in bregove, kjer še nikoli nisem bila. Počutim se, kot da bi imela dvajset let. Zame je to ena boljših pridobitev v življenju. Kolesarjenje ni le moja rekreacija, je tudi način vsakodnevne trajnostne mobilnosti v službo in nazaj.