Spet skupaj

Z razumevanjem sva pred dobrim letom sprejela novico uredništva, da naj začasno zaključiva pisanje kolumne. Skupaj smo bili šest let in tri mesece. V tem času sem z vami delila svoje misli, dogodivščine, izkušnje. Svoj način življenja živim naprej. Ko sva se s kolesom vozila po vaseh ali hodila po hribih, ste naju mnogi spraševali, zakaj ne piševa več. Ali sva se utrudila? Lahko ste brali o drugih temah in verjamem, da so vam bile všeč. Vsak rad sliši pohvalo in bilo jih je veliko. Najbolj me je presenetila neznana bralka, ki je po znancu poslala kozarček marmelade. Po več mesecih, ko nisva več pisala, sem od neznane gospe dobila marmelado. Gotovo se je med kuhanjem marmelade spomnila kakšnega mojega kramljanja ali namiga, pa se je opogumila in mi poslala kozarček svoje mojstrovine. Grozdje, ingver in limono je skuhala, seveda je bilo dobro.

Kdaj in komu izrečemo pohvalo, ali je to pogosto? Menim, da za to človek dozori. Mnogo lažje je izražati kritičnost, kazati na napake. Mlad človek je po naravi bolj kritičen. Z leti pridobimo izkušnje in postanemo akterji svojega življenja. Svojo družino oblikujemo sami, aktivni smo v skupnostih, kjer živimo, v društvih, kjer se lahko izrazimo. Z izkušnjami vemo, da je v vsaki aktivnosti veliko truda. Ko delamo, kar mislimo in izražamo, kar čutimo, tedaj pridemo v stik s pristnim in stvarnim. S svojimi dejanji začnemo spreminjati sebe, z majhnimi koraki tudi svojo okolico. In takrat lahko izrečemo svoje misli, pohvale, dobimo moč in pogum, da nekaj povemo in tudi napišemo. In tako ste tudi vi sporočili svoje občutke in zdaj smo zopet skupaj.

To leto me je najbolj zaznamovalo električno kolo, s katerim se vozim v službo. O tem sem premišljevala več let; veste, kaj in koliko mi pomeni kolesarjenje v prostem času. Da sem kolo sprejela za vožnjo v službo, sem potrebovala nekaj let. Do službe imam deset kilometrov v eno smer, kar mi vzame 45 minut, kar ni dosti manj, kot če bi se vozila z navadnim kolesom. Ob vožnji z električnim kolesom mi ni treba prhati. Če bi v vse to dodala še prhanje, potem bi mi pot v službo vzela več kot eno uro. To mi je preveč. Če grem z avtom, se iz ene majhne vasi v drugo manjšo vas lahko peljem po avtocesti. Če grem s kolesom, imam ves čas kolesarsko stezo. Vozim se po vasi, ob Brdu so uredili nov drevored z avtohtono kranjsko voščenko. Na Kokrici zavijem med polja. Ta del je najlepši. Avtomobilom se mudi na avtocesto, jaz pa opazujem Julijce, sončni vzhod, pšenico, sončnice, oljno ogrščico in druge poljščine. Sem srečnež, prestopiti je treba iz cone udobja v cono aktivnosti. Aktivnost pomeni skrb za svoje telo in duha. In za okolje. Več prihodnjič.