Nepozabne anekdote kuharskega mojstra

Priznani kuharski mojster Jožef Oseli v knjižni avtobiografiji z naslovom Uresničil sem sanje na iskren in berljiv način popisuje svojo življenjsko pot, polno zanimivih anekdot – od vloge vodje protokolarne strežbe pri nekdanjem predsedniku Titu do kasnejšega obdobja, ko se je povsem zlil s kulinaričnim svetom. Še dva meseca bo na ogled tudi razstava na Brdu.

Povsem sveže knjižno delo zajema več kot tisoč tristo strani pisnega in slikovnega materiala, v katerih avtor svojo življenjsko pot, na kateri je sodeloval z mnogo eminentnimi državniki in slavnimi osebnostmi s celotnega sveta, predstavi v treh delih.

V prvem delu z naslovom Moja življenjska izkušnja piše o odraščanju v Medvodah ter o začetkih svoje profesionalne poti. »Vse prej kot lagodno obdobje povojnega splošnega materialnega pomanjkanja nas je že kot otroke izučilo trdega dela, obenem pa smo znali ceniti vsak težko prislužen dinar,« pravi Jožef, ki si je nadvse želel izučiti se za kuharja, žal pa so ga obvestili, da prostih mest v kuharskih oddelkih ni več, tako da je pristal v strežbi. To ga je sprva sicer potrlo, pa vendar se je kasneje izkazalo kot pomembna prelomnica, ki mu je odprla mnoga vrata, seveda z marljivim delom in mnogo vloženega truda.

Prav ti vrednoti sta ga v začetku sedemdesetih let pripeljali v rezidenco Brdo pri Kranju, kjer sta s soprogo Metko delala kot butlerja pri nekdanjem jugoslovanskem predsedniku Josipu Brozu Titu. Pri tem sta organizirala ali sodelovala pri pogostitvah mnogih državnikov, vse od predsednikov svetovnih velesil pa do kraljev in kraljic ter ostalih uglednih osebnosti.

V knjigi so opisane mnoge zabavne anekdote, pa tudi delo, ki sta ga opravljala odgovorno in z izrednim ponosom ter kasneje zanj prejela odlikovanje red dela s srebrnim vencem. »O njem se pojavljajo nekateri resnični pa tudi mnogi izkrivljeni zapisi in pričevanja, moji zapisi pa prikazujejo življenje s Titom ter njegovo dobrodušnost ter pretanjen občutek za sočloveka, tako kot sva ga v osmih letih doživljala s soprogo,« pravi Jožef. Eno izmed najbolj pogostih vprašanj, ki mu ga zastavljajo, se navezuje na jedi, ki jih je imel Tito najrajši. »Moram poudariti, da Tito ni bil posebej izbirčen. Večinoma je jedel hrano, značilno za kraje, v katerih je bival – v rezidenci na Brionih denimo sveže ribe. Njegov zajtrk je bil najbolj poseben prav na Brdu, največkrat smo mu postregli govejo juho z domačimi rezanci ali ribano kašo in govedino prsnega dela, sicer pa je užival tudi ob jedeh, ki so ga spominjale na otroštvo, kot so denimo zagorski štrukeljci.«

Druga knjiga ponuja bogato zbirko receptov raznovrstnih jedi, vse od Južne Amerike, Afrike, Azije, Bližnjega vzhoda pa do Evrope, eno izmed poglavij pa zajema mnoge danes žal že pozabljene slovenske jedi iz 18. in 19. stoletja.

Anekdote, ki jih je doživel v kar šestindvajsetih državah, v katerih je delal in se izpopolnjeval, pa so zbrane v tretji knjigi Potovanja s šefom Jožefom. Konec devetdesetih let se je namreč vpisal na prestižno Šolo artistične kulinarike in hotelirstva Paul Bocuse v Lyonu v Franciji. S tem se je začela njegova druga kariera, pot k uresničitvi njegove velike želje: izpopolniti se tudi v kulinariki. Kot prvi Slovenec je postal član Francoske kulinarične akademije. Nepozabne so prigode iz bogatega repertoarja mednarodnih obiskov v vlogi vodje kulinaričnih odprav, mednarodnega sodnika na kulinaričnih tekmovanjih ter organizatorja humanitarnih dogodkov, dvakrat pa je tudi pripravljal jedi lepoticam na tekmovanju za mis sveta na Sejšelih.

Knjižno delo, ki je izšlo tudi v angleškem jeziku, možno pa ga je naročiti tudi na avtorjevi osebni spletni strani, je že ob izidu doživelo izjemno pozitiven odziv bralcev, ki cenijo predvsem Jožefovo iskrenost. Nadvse zanimiva pa je tudi pregledna razstava več kot sto podpisanih fotografij, ki sta jo s soprogo Metko pripravila v restavraciji Zois protokolarnega objekta Brdo in bo na ogled prihodnja dva meseca.

Jožef Oseli se še dandanes z veseljem odziva na vabila iz tujine, kjer nesebično deli svoje bogato kuharsko znanje. To je sedaj zbrano v knjižnem delu, za katerega mnogi menijo, da bi moralo postati nepogrešljivo čtivo v gostinskih šolah, saj nazorno prikaže, koliko volje, truda in odrekanja je potrebnega v tem poklicu. »Veseli me, da je sklenjen obsežen knjižni projekt – nastal je kot dragocen spomin na moje strokovno delo in nepozabne izkušnje s kolegi po celem svetu ter z željo, da za ta zahteven in odgovoren poklic navdušim mlajše generacije.«