V Peti olimpijadi Tadeje Brankovič se bo našel marsikdo; od športnikov in rekreativcev do samskih mam, staršev otrok s posebnimi potrebami, rakavih bolnikov ... / Foto: Gorazd Kavčič

Pisanje kot oblika terapije

Biatlonka Tadeja Brankovič je štirikrat nastopila na olimpijskih igrah, po končani karieri pa jo je čakala še ena »olimpijada«, tokrat življenjska. Svojo zgodbo s številnimi vzponi in padci je popisala v knjigi Peta olimpijada, ki je od nedavnega na voljo bralcem.

»Nikogar za nič ne krivim, to je zgolj moja izpoved. Kljub temu da v njej govorim o svojih težavah, pa je pripoved pozitivna, kakršna sem tudi jaz. Želim si, da bi bila navdih za bralce, s sporočilom, da karkoli ti pride na pot, zavihaš rokave in se lotiš reševanja izzivov, in da je življenje kljub težavam, s katerimi se vsi spopadamo, še vedno lepo in naj se živi na polno,« o svoji knjigi Peta olimpijada pravi Tadeja Brankovič.

»Seveda zapadeš tudi v 'črno luknjo', ko je težko, zelo težko, ko čutiš, da ti jemlje noge. Poleg športa mi je bila v veliko oporo moja primarna družina in najboljši prijatelji. Še vedno sem v procesu zdravljenja, a se vsakič znova zavem, kako pomembno je, da sem tukaj, in poskušam živeti polno življenje.«

»Športna kariera, čeprav večkrat težka, je bila moj navdih za življenje danes. Marsikateri poraz me je pilil za izzive, ki so me čakali kasneje.«

Tadeja Brankovič, naša nekdanja vrhunska biatlonka, se lahko pohvali z dvema srebrnima in tremi bronastimi medaljami v svetovnem pokalu, nastopila je na treh mladinskih in 12 svetovnih članskih prvenstvih, kjer je njena najboljša uvrstitev peto mesto, s sotekmovalkami pa je v štafeti dvakrat osvojila četrto mesto. Med letoma 1998 in 2010 je nastopila tudi na štirih olimpijskih igrah. A kot pravi, se uspehi in porazi ne merijo le s štoparico, čeprav jo je prav šport naučil vztrajanja in jo utrdil za premagovanje drugih ovir, ki jih prinese življenje. Pred nedavnim je izšla njena avtobiografija, ki jo je naslovila Peta olimpijada. V knjigi opisuje tako zmage kot poraze, a njena pripoved kljub nekaterim težkim preizkušnjam vseskozi ostaja optimistična.

Kljub težavam je življenje lepo

»Vsaka olimpijada je zame zmaga. Štiri olimpijske igre so merile rezultat na štoparici. Peta ne meri hitrosti. Tukaj moram osvojiti zlato medaljo. Druge opcije ne podpišem! Hvala, življenje, dobrodošla, prihodnost,« je zapisala na hrbtni strani knjige, ki jo je poleg Smučarske zveze Slovenije in Olimpijskega komiteja Slovenije podprla tudi Občina Cerklje na Gorenjskem, od koder prihaja.

V knjigi odkrito spregovori o boju z rakom na dojki, ki so ji ga diagnosticirali v začetku lanskega leta, o ločitvi pa tudi o tem, kaj sta jo naučila otroka, hči Maša in sin Rožle, deček s posebnimi potrebami.

»Peta olimpijada je avtobiografija, v kateri popisujem svoje življenje od otroštva naprej, s poudarkom na biatlonu in obdobju, ki je prišlo v času po karieri, ko marsikaj ni šlo po mojih željah. Je knjiga o mojem življenju in mojih občutkih ter doživljanju različnih obdobij. Ne fokusiram se na medalje, ampak na to, kako priti do njih in kako sem jih čutila in doživljala jaz. Nikogar za nič ne krivim, to je zgolj moja izpoved. Kljub temu da v njej govorim o svojih težavah, pa je pripoved pozitivna, kakršna sem tudi jaz. Želim si, da bi bila navdih za bralce, s sporočilom, da karkoli ti pride na pot, zavihaš rokave in se lotiš reševanja izzivov, in da je življenje kljub težavam, s katerimi se vsi spopadamo, še vedno lepo in naj se živi na polno,« nam je povedala v nedavnem pogovoru.

Kot pravi, je ves čas želela slediti reku, da mora človek v življenju zasaditi drevo, vzgojiti otroka in napisati knjigo. Dvoje s seznama je že izpolnila, neizpolnjena je ostala le še želja po knjigi, a ni vedela, kako naj se je loti. Dokler se ni srečala s Petro Majdič – in prav prijateljica iz tekaških vrst ji je dala odločilen zagon, da se je lotila pisanja svoje zgodbe.

Pisanje je bilo čustveno

Knjigo je v celoti napisala sama, uredil pa jo je Marjan Fortin, ki jo je kot športni novinar in komentator na RTV Slovenija spremljal skozi njeno kariero. V spremni besedi med drugim zapisal: »Nikoli ni skrivala čustev, vedno je povedala tisto, kar je mislila.« Tudi Peta olimpijada je iskrena pripoved; oz. kot pravi sama – njen čustven izliv, zato ni čudno, da je na prvih straneh zapisala, da knjigo podarja sebi. »Pisanje je učinkovalo kot neke vrste terapija, saj sem se z njim znebila veliko bremena. 'Skenirala' sem svoje celo življenje od otroštva naprej in prav po tem, ko sem kakšen dogodek zapisala, ga podoživela in ozavestila, mi je bilo lažje. Pisanje je bilo čustveno, veliko sem prejokala, podoživljala dogodke in mislim, da je napisano srčno in da sem v knjigi pustila del sebe. Presodili pa bodo na koncu seveda bralci.«

Šport je veliko več kot medalja

V knjigi iskreno spregovori o spopadanju z boleznijo. »Nikakor ne pričakuješ takšne diagnoze. In ko se na nek način soočiš s smrtjo, zagotovo ni enostavno. Mislim, da me je rešil šport. Na dan, ko sem izvedela diagnozo, sem bila ravno na smučanju, v okolju, ki mi je bilo domače, kar je pomagalo pri spoprijemanju,« pravi sogovornica in nadaljuje: »Tudi skozi celoten proces zdravljenja sem se dobro počutila, aktivna sem ostala skozi celotno terapijo. Čim več časa sem poskušala preživeti v gibanju, na svežem zraku. Seveda zapadeš tudi v 'črno luknjo', ko je težko, zelo težko, ko čutiš, da ti jemlje noge. Poleg športa mi je bila v veliko oporo moja primarna družina in najboljši prijatelji. Še vedno sem v procesu zdravljenja, a se vsakič znova zavem, kako pomembno je, da sem tukaj, in poskušam živeti polno življenje.«

Svojo zgodbo je želela deliti z bralci tudi zato, ker želi ozaveščati ljudi o bolezni, ki ne izbira: »Čeprav je diagnozo težko sprejeti, pa še ne pomeni konca sveta. Pogum velja in treba je živeti naprej. Veliko spodbudo mi predstavljata tudi otroka, hči Maša in sin Rožle, ki sta povsem različna, a me oba učita, kaj je zares pomembno v življenju. Rožle je otrok s posebnimi potrebami, a zelo srčen; in morda moj največji učitelj, ki me je naučil, kako zavestno biti mama in sprejeti njegovo drugačnost, v času bolezni pa tudi svojo. Sprejeti sem morala drugačno podobo svojega telesa, se sprijazniti, da sem daleč od vrhunske fizične pripravljenosti, da je moja zmogljivost na zelo nizkem nivoju, a se moram hkrati tudi opomniti, da še vedno lahko tečem, smučam in živim aktivno življenje.«

Izkušnje vrhunskega športa so jo utrdile, in kot pravi, ji danes pomagajo, da lažje živi. »Šport je veliko več kot medalja. Pomembna je pot do nje, ki te izoblikuje, utrdi in da življenju čar,« pravi in dodaja: »Športna kariera, čeprav večkrat težka, je bila moj navdih za življenje danes. Marsikateri poraz me je pilil za izzive, ki so me čakali kasneje. Niso medalje tiste, ki štejejo, ampak vrednote, ki mi jih je dal šport.«

V gibanju išče mir in svobodo

V knjigi popisuje svojo pot od prvih zavojev na domačem, krvavškem smučišču, dokler se ni, šele pri 13 letih, zapisala teku na smučeh in nato presedlala na biatlon, kljub temu da o tem športu sprva ni želela ničesar slišati, saj da puške na hrbtu pa res ne misli nositi. Knjiga, iz katere ves čas vejeta optimizem in veselje do življenja, je prepletena z zabavnimi anekdotami tako iz športnega kot zasebnega življenja. Brez dlake na jeziku spregovori tudi o težkih zasebnih izkušnjah, o ločitvi, za katero pravi, da je bila na nek način zanjo celo težja od spopadanja z diagnozo. Tudi v teh trenutkih pa je ohranjala svojo neomajno voljo, po kateri jo poznajo najbližji.

Knjiga je namenjena različnim bralcem. »Mislim, da se bo marsikdo našel v njej oz. v posameznih epizodah. Od samskih mam, bolnikov z rakavimi obolenji do športnikov in rekreativcev. Ne nazadnje je namenjena tudi vsem tistim, ki imajo otroke s posebnimi potrebami,« pravi sogovornica.

Tudi po koncu biatlonske kariere je ostala aktivna. Kot piše v knjigi, je bil trening včasih njena služba, zato je imela tudi kasneje v življenju večkrat občutek, da je premalo aktivna, čeprav je veliko prostega časa preživela na alpskih ali tekaških smučeh, na kolesarjenju ali teku. S športom je ostala povezana na različne načine. Še vedno spremlja rezultate svojih naslednikov, kakšno biatlonsko tekmo pa rada pospremi tudi kot strokovna komentatorka. V šport ostaja vpeta tudi prek svojih otrok, ki sta smučarska skakalca in nordijska kombinatorca. Svoje izkušnje in znanje pa prenaša tudi na druge. »V veliko veselje mi je ukvarjati se z vzgojo mladih, od vrtčevskih otrok dalje, predvsem kako jih navdušiti za gibanje v zgodnjih letih. Ukvarjam se z otroki, ki so bodisi pretežki, imajo učne težave, različne 'odločbe' ali kakšne druge primanjkljaje. Gre za ranljive skupine, ki prav tako potrebuje gibanje, a potrebujejo predvsem pravo spodbudo in pravilen pristop. Svetujem tudi športnikom, njihovim staršem in športnikom, ki se znajdejo v težavah. Vedno bolj se poudarja pomen športa za zaposlene. O vseh teh temah vedno več predavam, vodim webinarje in delavnice,« še dodaja.

Šport pa ima še vedno v krvi, in kot pravi, v gibanju išče svoj mir in svobodo. Deluje kot maserka, kinezioterapevtka, izvaja reiki in t. i. access bars terapijo, dejavna je tudi v Slovenski antidoping organizaciji. Predvsem pa spodbuja h gibanju, ki je po njenem mnenju najboljša naložba za vsakogar.