David in Anna, ki nama bosta vedno ostala v lepem spominu

Lepega je bilo (pre)hitro konec

Pecivo pred mano ima sedem plasti – mak, skuta, orehi, jabolka, mak, skuta, orehi – ki se nevarno gibajo na piškotni podlagi. Ne vem, česa je več, prekmurske gibanice ali smetane, ki mi jo je ob strani nabrizgal brat. Mama na mizo ravno odlaga še toplo orehovo potico, oče pa v kozarce naliva rdeči portovec, ki sta ga prinesla iz Portugalske. Nazdravimo na srečne praznike, na zdravje, razumevanje in blagoslovljen božič. Portovec je močen in gost. Sladkast okus me spomni na zadnji teden v Coimbri in otožno se zavem, da so moji študijski izmenjavi počasi šteti dnevi.

V začetku tedna sva se z Nejcem poslovila od Sama. Potem sem na torek, sredo in četrtek objemala sošolke, brez katerih bi resnično težko obvladovala študijske obveznosti, in jih povabila, da me obiščejo v Sloveniji. Konec tedna je bil »kralj solza«, ko smo z Nejcem, Anno in Davidom sedeli v najljubši gostilni, z deske počasi pobirali kozji sir, pršut in »chouriço« ter ob steklenici sladkega portovca obujali spomine na pretekle mesece. Anna nama je ob slovesu obljubila čudovite pohodniške ture po italijanskih Alpah, Davidovo opevanjem belgijskega piva in čokolade pa je skoraj vodilo v brezglav nakup letalskih vozovnic do Bruslja.

Kar ne morem verjeti, kako hitro so se obrnili trije meseci in kaj vse so me naučili. Prilagajanja – na novo mesto, nov jezik, nov (povsem nerazumljiv in precej neorganiziran) študijski red. Prilagajanja na samostojnost in življenje v dvoje, v katerem sva si z Nejcem brez zapletov in večjih nesoglasij razdelila vsakodnevne nujnosti in se na koncu dneva prepirala le za naziv glavnega kuharja in tako vsakič znova žrebala zmagovalca in nesrečneža, ki je prijateljeval z ogromnim kupom umazane posode. Naučila sem se izstopiti iz cone znanega in udobnega in začeti pogovor, ki se je včasih po brezciljnem kramljanju končal s slovesom, spet drugič pa je sogovornik postal znanec in nato prijatelj, ki mi je lepšal dni v Coimbri.

Januarja se vračam v študentsko mesto še za en mesec, a življenje ne bo enako. Večerno druženje ob vinu bodo nadomestile neprespane noči ob študijskem gradivu, sošolkam bom hitro pomahala le izza izpitne pole, še nebo bo jokalo za prehitro minulim jesenskim semestrom. A če potegnem črto, se zavem, da sem izmenjavo izkoristila do popolnosti – razširila sem si farmacevtka obzorja, pridobila dobre prijatelje, z njimi preplesala številne noči, spoznala čudovito državo in užila portugalsko dobrosrčnost. Lepo je bilo in z veseljem bi vse skupaj ponovila – še enkrat in zopet in znova.