Maske na obrazu zakrijejo tudi resnost in utrujenost

Diplomirana medicinska sestra Nada Macura Višić iz Splošne bolnišnice Jesenice je ena tistih, ki bo božični večer preživela v službi, na enem najbolj odgovornih delovnih mest, v urgentnem centru. A kot pravi, to sprejema kot del svojega poklica, ki ga ne bi zamenjala za nič na svetu. In tudi urgenco bodo na današnji večer osvetljevale božične lučke, okrašene smrekice, slišale se bodo božične pesmi.

»Letos delam v nočni izmeni 24., 25. in 26. decembra in potem 30. in 31. decembra popoldne, 1. januarja pa čez dan. Za letošnje praznike sem pač na vrsti in to mi ne predstavlja težav,« pravi Nada Macura Višić, diplomirana medicinska sestra iz Splošne bolnišnice Jesenice, ki opravlja delo glavne medicinske sestre v urgentnem centru. Nada je ena tistih, ki bodo dobršen del praznikov preživeli v službi, a to sprejema kot del poklica, ki ga srčno opravlja že 26 let.

Začela je kot srednja medicinska sestra, zatem pa ob delu doštudirala na ljubljanski visoki šoli za zdravstveno nego; v jeseniški bolnišnici je najprej delala na internem oddelku, zatem v intenzivni terapiji, po dokončanem študiju pa najprej na urgenci in zdaj v urgentnem centru kot glavna sestra, zadolžena pa je tudi za naročanje.

Delo v urgentnem centru je, odkar medicinske sestre skrbijo za triažo, torej na vstopu presojajo nujnost obravnave pacientov, eno najbolj odgovornih v bolnišnici, saj zahteva veliko znanja in izkušenj.

»Nikoli ne veš, kaj dobiš, kaj lahko pričakuješ. Pacient lahko pride zaradi ene težave, zadaj pa je še cela vrsta drugih težav. Poleg tega dobimo vse 's ceste', kar nam pripeljejo reševalci, ki se običajno sicer najavijo, včasih pa tudi za to ni časa in nam pacienta samo pripeljejo,« pripoveduje Jeseničanka, ki dela tudi kot predavateljica na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin in kot mentorica v bolnišnici. Rada dela z mladimi, pravi, in prav študentke so jim zlasti v zadnjem obdobju epidemije v veliko pomoč pri delu.

»V prvem valu epidemije je bil na urgenci nek čuden mir, zatem pa se je začelo in od oktobra 2020 do maja letos je bilo res težko. Imeli smo ogromno primerov res težkega covida-19, veliko intubacij, zares bolnih ljudi. So dnevi, ko na koncu izmene ne veš sam zase. V nedeljo, denimo, smo zjutraj začeli in se nismo ustavili ... niti za malico.« Delovniki so dolgi, naporni. »Res smo precej v službi. Mesečno imamo od sedem do devet nočnih, načeloma pa ima vsakdo en prost vikend na mesec.«

Sogovornica pravi, da je, ko je bila mlajša, lažje prenašala obremenitve, zdaj, pri petinštiridesetih, pa po nočni izmeni potrebuje več časa, da se odpočije. Kljub temu pa svojega poklica ne bi zamenjala za nič na svetu. »Zame so se sicer odločili starši, dobro so mi šli jeziki in sem želela na srednjo turistično šolo. A izkazalo se je, da so starši imeli prav, ko so mi predlagali srednjo zdravstveno šolo. Poklic medicinske sestre bi izbrala še enkrat, če bi se morala odločiti.« Kot pravi, so za ta poklic potrebni empatija, čut za sočloveka, sposobnost komunikacije, tudi potrpežljivost, dobri živci. »Obravnavamo čedalje več starejših pacientov s pridruženimi boleznimi, zato je treba biti potrpežljiv, prijazen, večkrat moraš ponoviti, kar poveš ... Svoje osebne težave moraš pustiti drugje ... Včasih je dobro, da nosimo maske, saj zakrijejo resnost in utrujenost. Čeprav marsikdo opazi, da so naše oči utrujene. Šele zdaj zares vidimo, kako so oči ogledalo duše.«

Ob tem sogovornica dodaja, da ima srečo, da ima velikansko podporo doma, zato jo skrbi predvsem za svoje zaposlene, sodelavke, ki so še mlajše, imajo mlade družine, majhne otroke. Zanje je še bistveno težje. Kadra jim ves čas primanjkuje, pomagajo si z upokojenimi sodelavkami, na pomoč sta priskočili dve diplomirani medicinski sestri iz Psihiatrične bolnišnice Begunje, dragocena je pomoč študentk.

Nada Macura Višić upa, da se bo stanje vsaj nekoliko izboljšalo v prihodnje, ko bodo po dogovoru zaposleni v urgentni dejavnosti napredovali za pet plačnih razredov. Prav zaradi slabih plač namreč mladi zdravstveni delavci odhajajo v tujino in tudi v druge poklice. A kot priznava sogovornica, po skoraj dveh letih boja z epidemijo in ob izgorelosti zdravstvenega osebja včasih tudi višje plače ne odtehtajo več ...

»Po 26 letih letih dela vsako leto težje delam v nočni izmeni in vselej potrebujem več časa, da pridem nazaj v ritem,« priznava. V prostem času zato resnično poskuša odklopiti službo, preživlja ga z družino, z možem in dvema najstniškima hčerkama, Leo in Andreo, zadnje leto pa tudi s prijazno psičko, tibetansko terierko. »Čisto nas je osvojila, in ko pridem domov s polno glavo, utrujena, se ob njej res hitro sprostim in pozabim na službo.«