Drugega julija leta 1991 je JLA dvakrat z letali raketirala oddajnik Krvavec. / Foto: Marjan Mikluš

Spomini na leto 1991, 5. del

Zanimalo nas je, kako so prebivalci Gorenjske doživljali zgodovinske dogodke leta 1991. Da bi dobili nekaj odgovorov, smo za pomoč prosili prof. Ireno Rahotina z Gimnazije Franceta Prešerna iz Kranja. Dijaki so s svojimi starši in starimi starši pogovore opravili v šolskem letu 2020/2021.

Ker smo od dijakov Gimnazije Franceta Prešerna dobili res veliko zapisanih spominov, bomo tudi v tokratnem podlistku nadaljevali objavo prejetih besedil.

Dijakinja Hana je po spominih povprašala svojo mamo, ki je bila takrat srednješolka.

»V letu 1990 sem kot dijakinja Srednje kemijske šole v Ljubljani doživljala začetek, rojstvo samostojnosti in državnosti Slovenije. Kot otrok, dijak, spremljaš te dogodke morda nekoliko oddaljeno in se jih morda ne zavedaš v takšni meri kot odrasli. Vseeno pa so dogodki v tem letu pustili spomin: občutek tesnobe, strahu in hkrati veselja. Spominjam se demokratičnih volitev aprila 1990, pri katerih zaradi starosti še nisem sodelovala. Obenem pa v tem obdobju niti ne znaš razsojati po lastni presoji in so odločitve plod okolja, družine, v kateri živiš. Sama sem, čeprav sem obiskovala srednjo šolo v Ljubljani, živela na vasi. Spomnim se, da so bili ti dnevi za starše, sosede in nasploh vse vaščane zelo napeti. Eni so bili na strani stranke Demos, drugi na strani opozicije. Prav tako se spomnim visoke udeležbe državljanov na glasovanju za Slovenijo kot samostojno in neodvisno državo. Mislim, da smo skoraj vsi navijali, da bi končno postali svoja državica, svoj narod. Dogodek sem spremljala s starši po televiziji in ta korak je pri atu in mami povzročil solzne oči, upanje na boljše čase. Seveda je njun pogled na te dogodke vplival tudi name.

Vojne za samostojno Slovenijo se spominjam z grenkim občutkom, s strahom in spoštovanjem. Še danes slišim glasen zvok letal, ki so tisti dan letala nad vasjo. Ker naša vas leži blizu letališča, je bil hrup vojaških letal, vzletov in pristankov še toliko glasnejši. Ko se je to zgodilo, se je v vasi oglasil tudi alarm. Hiša, kjer smo živeli, je bila sicer takrat stara že deset let, vendar še ne popolnoma opremljena. Ko smo zaslišali alarm, smo se s starši zatekli v klet. Jaz sem s seboj vzela odejico in enega medvedka, starši pa svečo (takrat v kleti še nismo imeli luči). Skupaj smo se usedli na tla in se stiskali drug k drugemu. Zelo me je bilo strah in čisto potiho (da me ne bi kdo slišal) sem tudi jokala. Mama me je mirila, oče pa je nestrpno gledal v vrata. Po dobri uri, ki se je meni vlekla celo večnost, se je oče počasi odpravil proti vratom. Kmalu je prišel tudi po naju, saj je bil preplah mimo. Spomin na ta dogodek je boleč, saj sem bila v skrbeh za svoje življenje, za starše in stare starše ter druge sorodnike. Počutila sem se nemočno in prepuščeno usodi vojne. Na srečo je kmalu zavladal razum in smo lahko v miru zaživeli v svoji samostojni državi Sloveniji.«

Svojega očeta je po spomin vprašala tudi dijakinja Teja Lana.

»Pri nas doma je bil oče tisti, ki je vedno gledal poročila in se je zanimal za politiko. Vprašanje glede plebiscita ni bilo, ali bo večina za, ampak kako visok bo odstotek za osamosvojitev.

Teritorialna obramba (TO) je v letih 1990 in 1991 dobivala vse večja pooblastila na ozemlju Slovenije. Ker je Jugoslovansko ljudsko armado to motilo, je hotela ukini oziroma prepovedati urjenje vojakov. V Mariborski vojašnici Pekre so v zaščito TO civilisti naredili živi zid in JLA je enega od upornikov ubila.

Spomnim se tudi, da so se konec maja po Ljubljani in drugih večjih mestih več tednov nabirali neodvoženi komunalni odpadki. Obvestila komunale so bila, da neodvoženih odpadkov ni treba plačati, da ni prišlo do prevelikega vznemirjanja med ljudmi. Na pomoč so priskočili komunalci iz Avstrije. Ko so smeti odpeljali, so se nabrale nove in nove, zato so prišli večkrat. Po osamosvojitveni vojni smo izvedeli, da je bilo vse zaigrano in da so ti smetarski kamioni iz Avstrije v Slovenijo pripeljali orožje.

Samostojna Republika Slovenija je bila razglašena 25. junija, 26. pa je bila svečana proslava na Trgu republike. Dobro se spomnim, da sva z bratom, s katerim sva si delila študentsko sobo, proslavo gledala na črno-belem televizorju. Iz Šiške sva šla v center Ljubljane, kjer je bilo na ulicah rajanje in veseljačenje. Vsi ljudje so bili oblečeni zelo svečano. Odpirali so šampanjce in se veselili. V čast osamosvojitvi so izdelali celo prav posebne kozarce. Kar naenkrat sva se znašla pred kamerami avstrijske televizije ORF. Spomnim se, da sva si rekla, da morava čim prej stran od objektivov, da naju ne bo oče po televiziji videl, kako 'žurirava', namesto da bi študirala.

Naslednje jutro so na fakulteti odpovedali predavanja in policija mi je na poti s kolesom do stanovanja prepovedala vožnjo po določenih ulicah v centru Ljubljane. Po dveh dneh, ko sem v kleti bloka preveril, kako je z zakloniščem, avtobusi proti Gorenjski niso več vozili. Bal sem se morebitnega bombnega napada Ljubljane. Spominjam se, kako so v Šiški tanki JLA prebili cestne barikade, v katerih so bili tovornjaki z naloženimi hladilniki, ki so nato ležali po cestišču, kar se mi je zdela strašanska škoda.