Zbrane v Vinharjih je letos nagovoril podpredsednik organizacijskega komiteja za prireditve Po stezah partizanske Jelovice Drago Štefe.

Za ceno življenja ubraniti dom

Pri Brdarju v Vinharjih so v soboto pripravili spominsko slovesnost ob osemdeseti obletnici poljanske vstaje. Prav pri Brdarju so se namreč decembra 1941 začeli zbirati prostovoljci, ki so sledili pozivu, da se uprejo okupatorju in preprečijo izseljevanje ljudi iz Poljanske doline.

Vinharje – Po enoletnem premoru zaradi razmer v zvezi z epidemijo covida-19 sta krajevna organizacija Združenja borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja (KO ZB NOB) Gorenja vas - Poljane in organizacijski komite za prireditve Po stezah partizanske Jelovice minulo soboto znova pripravila slovesnost na kmečkem turizmu Pri Ljubici v Vinharjih, s katero so zaznamovali osemdeseto obletnico poljanske vstaje. Nekaj čez trideset udeležencev je tudi tokrat prišlo v Vinharje peš, saj so prehodili del poti, kot so jo pred osemdesetimi leti prehodili vstajniki. »V še večjem mrazu in še višjem snegu,« je spomnila predsednica KO ZB NOB Gorenja vas - Poljane Milena Sitar in dodala, da je bila to »pot v negotovost in vrtinec vojnih dogodkov v veri, da je treba ubraniti dom in domovino, četudi za ceno življenja«.

Glede na to, da se je slovesnost odvijala na Brdarjevi kmetiji, je podpredsednik organizacijskega komiteja za prireditve Po stezah partizanske Jelovice Drago Štefe spomnil, da so prav gorske kmetije veliko žrtvovale, da je lahko obstajal partizanski način boja. »Brdarjeva kmetija je bila pomembna točka poljanskih vstajnikov, 13. decembra 1941 se je tu ustavil Cankarjev bataljon.« Družina s te kmetije je med drugo svetovno vojno plačala visok davek – oče in štirje sinovi so izgubili življenje, mama je od hudega zbolela in prav tako umrla. Vojno so preživele tri hčere, ena v taborišču, kjer pa sta ji umrla dva otroka, druga pri sorodnikih in tretja v partizanih. Štefe je v nadaljevanju spomnil na dogodke izpred osemdesetih let, ko je prišlo do odločitve o vzpostavitvi osvobojenih ozemelj. »Osmega decembra 1941 je bil v Selški dolini prvi sestanek političnega in vojaškega vodstva Gorenjske, na katerem so se dogovorili glede temeljev vstaje na Gorenjskem.« V noči z 9. na 10. december je sledil veliki pohod Cankarjevega bataljona v Poljansko dolino, kjer je bilo težišče vstaje. V Rovtah se jim je iz Zaprevala približala kolona nemških vojakov, v spopadih je nato v petnajstih minutah padlo 45 Nemcev. »Kasneje so evropski zgodovinarji ugotovili, da je bil to leta 1941 največji uspeh osvobodilnega gibanja, ko je na enem mestu padlo toliko Nemcev. Pobrali so jim orožje in hitro nadaljevali pot.« Vrh vstaje in poljanske republike je sledil med 20. in 27. decembrom. V vstaji je sodeloval Cankarjev bataljon skupaj z okrog štiristo vstajniki. »Vstajniki so bili brez orožja, zato so bili zadolženi predvsem za kurirske povezave, prenašanje streliva, zagotavljanje hrane ...« Na ta način so po besedah Štefeta dobro odbijali napade na poljansko republiko. »Že uspeh v Rovtah se je kot plaz razširil po teh krajih, poljanska vstaja pa je spodbudila še dodatno upanje, da bodo pregnali Nemce.« A pritisk na partizanske položaje je bil prevelik, zato so se odločili za umik v Dražgoše. »Dražgoš ne bi bilo, če ne bi bilo poljanske republike, te pa ne bi bilo, če ne bi bilo Rovt,« je takratne dogodke osvetlil Štefe, ki je poudaril, da so vsa ta prizadevanja pripomogla, da danes govorimo slovensko. »Zato se moramo s ponosom spominjati vstajnikov, ki so za to žrtvovali svoja življenja.«