Umetnost iz enega lonca

Coimbra kar žari. Prvi konec tedna v decembru je naznanil konec jesenskemu vzdušju in mesto prekril z božičnimi lučkami, svetlečo smrečico in rdečimi preprogami, ki se vijejo po labirintu ulic v mestnem jedru. Ljudje se ustavljajo ob vozovih s pečenim kostanjem, na trgu so postavljene stojnice z izdelki domačih obrti, po centru pa sem danes zjutraj videla paradirati trobilni ansambel v božičnih puloverjih. Ta se je kasneje postavil pred kavarno Santa Cruz, da so bili »kofetkarji« poleg kave postreženi še z glasnim trobljenjem in božičnimi napevi. Midva sva se podala na iskanje božičnih daril, vohljala med stojnicami na trgu Comercio, se potikala po majhnih butikih in »našarjenih« kitajskih trgovinah ter se na koncu znašla na tržnici.

Toliko mesecev sem že v mestu, pa mi do zdaj še ni uspelo pokukati v ogromno halo Mercada Municipal D. Pedro, ki se je tisto jutro prelevil v raj za starejše občane. Gospodi so stopicali za svojimi ženami, ko so te izbirale zelenjavo in domače sadje, se ustavile še pri mesarju ali v ribarnici in sklepale prijateljstva z vsiljivimi branjevkami. Po zaključenem obhodu pa so iz tržnice odkorakale s polnimi vrečami zelenjave, ki bo zagotovo pristala v nedeljski juhici. »Danes bodo na najinem jedilniku tortilje,« reče Nejc in v polomljeni portugalščini že naročuje sočne paradižnike, paprike in korenje za mehiški miks.

Kuhanje že dolgo ni bilo tako velik izziv. Če bi v najini mali kuhinji odprli omaro, bi v njej našli točno štiri kose posode, ki nama jo je privoščila sicer zelo prijazna lastnica. Trije lonci (eden majhen za čaj, eden malo večji za dva čaja in velik lonec za juho) ter ponev, ki pa je tudi že videla boljše čase. Če potegnem črto, lahko rečem, da bom od izmenjave odnesla veliko znanja – farmacevtskega in takega, ki mi bo pomagal dobro (z)voziti skozi življenje. Če ne uspem v farmaciji, bo pač moja kariera zavila v bolj kulinarične vode. Za to je vsekakor zaslužna stara električna plošča, ob kateri sva v preteklih treh mesecih pustila preveč živcev in dragocenega časa. Ne glede na vse pa lahko rečem, da sva zdaj postala že prava mojstra v izvirnosti jedi, ki se pripravijo v enem loncu, a mi bodo tudi testenine ter rižote na sto in en način kmalu pogledale iz ušes.

Danes torej zavijava tortilje in delava kuharske načrte za božič, ki ga bova preživela doma. Neskončno se že veselim domače kuhinje in vsega, kar pride zraven – toplih pit in narastkov, skutnih štrukljev, zavitkov, mamine prežganke in vonja po domačih enolončnicah, ki so postale stalnica v našem zimskem jedilniku. Pa dober tek!