Prostovoljstvo

V nedeljo smo praznovali mednarodni dan prostovoljstva, dan, ki – po podatkih iz lanskega leta – pri nas združuje na desettisoče posameznikov, ki jim je mar tudi za druge. Kljub številnim omejitvam so se lani kar 188.803 prostovoljci borili za spremembe, opravili pa so skoraj 7,4 milijona ur prostovoljskega dela, vrednega več deset milijonov evrov. Letošnji dan je potekal pod naslovom Prostovolji zdaj za našo skupno prihodnost.

Prostovoljstvo ima v Sloveniji res dolgo tradicijo, ki močno prispeva k družbeni blaginji. Slovenci smo znani po tem, da znamo stopiti skupaj, ko je to potrebno, najsi bo to ob naravnih nesrečah, ko primanjkuje zalog krvi, pri zbiranju zamaškov za male bolnike, ko je treba sredi noči odhiteti gasit požar ali reševat planince ali pri doniranju hrane za družine v stiski. Prav nič drugače se ni pokazalo pri »nesreči«, ki nas spremlja že skoraj zadnji dve leti – epidemiji covida-19. Številni so se v tem času pridružili razvejani mreži tistih, ki so pomagali ne le bolnim, ampak vsem, ki jih je ta bolezen kakorkoli prizadela. Otrokom, ki so pri šolanju na domu potrebovali učno pomoč, obrtnikom, ki so zaradi strogih ukrepov ostali brez posla, ali starejšim, ki jih je zaprtje družbe še bolj osamilo.

»Zares dober občutek se mi poraja, ko starejšim vsaj za uro na teden preženem osam­ljenost, jim popestrim monoton vsakdan, ko so obiski povečini prepovedani, stiki pa močno omejeni. Ko jim navadno branje knjige tako polepša dan. Vse to v resnici bogati mene,« nam je pred dnevi zaupala knjižničarka, ki v domu starejših občanov v Kamniku pripravlja srečanja s knjigo. Ali pa tajnik Župnijske karitas Kamnik, ki skromno pravi, da so tu preprosto za to, da pomagajo. »Ko prejmemo večjo zalogo hrane, se brez pregovarjanj zberemo, hrano preložimo, razdelimo v pakete in razdelimo pomoči potrebnim. Prav vsakdo od nas se lahko kdaj znajde v stiski.«

Nič koliko takšnih zgodb nas spremlja vsak dan in vse prevečkrat se nam zdijo povsem samoumevne. Pogosto se tudi sprašujemo, ali ne bi za mnoge stvari, ki jih opravljajo prostovoljci, preprosto morala poskrbeti država. Zato je najmanj, kar lahko, da se skupnost prostovoljcem ob tem mednarodnem dnevu zahvali.

Pa ne le v epidemiji ali ob drugih nesrečah – prostovoljci smo lahko vsi mi prav vsak dan. Ko pomagamo starejši sosedi, mamici z dojenčkom ali pa sočloveku, ki se je znašel v trenutni stiski. Ne le z denarjem, pomagamo namreč lahko že s svojim časom in prijazno besedo.