V Karavlo na jetrca in v Radol’co na čokolado (1)

Nasproti danes sicer ostankov, ki spominjajo na neko zgodovinsko ero, takrat pa podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen v Podljubelju, delovnega taborišča iz časov druge svetovne vojne, je gostišče Karavla 297 – številka predstavlja hišno številko gostišča.

V Karavli 297 že dvanajst let pišeta svojo zgodbo zakonca Štefe: Mojca za točilnim pultom in povsod »po hiši«, Damjan v kuhinji. Mojca je sicer po izobrazbi zgodovinarka, vendar je v življenju počela vse drugo. Vseeno pa ljubezen do zgodovine ostaja v njej in zato tako domače kot tuje turiste z veseljem popelje v spodnje prostore gostišča, kjer so nedavno dokončno uredili spominsko sobo omenjenega taborišča. Tu gre tudi za sodelovanje s Tržiškim muzejem, še pove.

A mene je pot tokrat zanesla k njim, ker so mi zadišala domača pražena jetrca. Želja je postala še večja, ko me je prevzela domačnost gostišča. Vseeno pa sem pokukala na jedilni list. Pogled mi je obstal na juhah, med katerimi poleg goveje in gobove najdemo tudi himalajsko.

Himlajska juha na Gorenjskem, nas je zanimalo. Prvi mož kuhinje nam je razložil, da gre dejansko za juho iz »tistih krajev« in da so mu recept zanjo »prinesli domači fantje, ki so in še zahajajo v tiste konce«. Vendar za njeno kar najboljšo izvedbo potrebuješ tudi začimbe izpod Himalaje, za katere se je na začetku Damjan Štefe kar nekaj časa trudil, juho pa je pač poimenoval po območju, od koder izvira. »To je kar krepka juha,« je še dodal Štefe. Poskusila sem jo in je odlična; idealna izbira za mrzle dni. Pa tudi nasiti. Kljub temu pa je želja po praženih jetrcih ostala.

Mimogrede sem izvedela še, da jih obišče precej Slovencev, veliko je stalnih gostov, med njimi tudi Avstrijcev – kadar se zaradi trenutnih epidemioloških razmer lahko oglasijo. Gostje pri njih največkrat naročijo divjačino, sledijo ribe, postrvi, tudi jagnjetino imajo radi, enolončnice so pogosta izbira, jetrca pa so na meniju takrat, ko imajo sveža; in zadnje čase jih imajo kar redno na voljo. Pozimi seveda brez jedi na žlico ne gre, poleti je na meniju še kakšna dodatna oziroma posebna jed, še povesta gostinca.

In potem prispejo na mizo jetrca ... Nežno zalita z govejo juho. Z njimi prinesejo tudi košarico s kosi kruha – doma pečenega. Ker sem pričakovala »suh« krožnik, sem se jedi lotila z rahlo zadržanostjo. A na koncu sem krožnik tako rekoč polizala. Brskala sem po spominu, kje sem ta okus že doživela, in na koncu ugotovila, da spomin izhaja iz otroštva. Damjan Štefe se nasmehne in doda, da večino jedi res pripravlja na način, kot so to delale naše mame in babice.

(Se nadaljuje)