Moje sledi na prehojenih poteh
Tak je naslov zadnje knjige Francija Tušarja, ki skoraj pet desetletij soustvarja kulturno življenje na Slovenskem Javorniku kot pisec, igralec, režiser, mentor ...
»Včasih ves mačkast in zaspan / buljim v prazno dlan / včasih pa sem kot vulkan / tisoč verzov mi privre na plan.« To je eden od epigramov, ki jih je napisal Franci Tušar in so objavljeni v knjigi Moje sledi na prehojenih poteh, ki je nedavno izšla pri LIKUS-u – Literarnem klubu upokojencev Slovenije. V njej je urednik Dejan Čegovnik zbral najbolj prepoznavna dela Francija Tušarja, ljubiteljskega gledališčnika, pisca, igralca, režiserja, organizatorja in mentorja, ki že skoraj pol stoletja soustvarja kulturno življenje v DPD Svoboda France Mencinger Javornik - Koroška Bela. Vsa ta desetletja je bil duša in srce društva, njegov drugi dom pa je bil Turist, majhen prostor za vaje in sestanke v kleti, zraven je tudi malo bifeja, saj »žejen rataš, če veliko govoriš«, kot pravi sam. In seveda oder, na katerem je v petih desetletjih odigral 45 vlog, režiral 53 gledaliških iger in napisal štirinajst odrskih del, ki so bila uprizorjena. Zadnja, preden se je zaradi koronavirusa ustavilo tudi kulturno življenje, je bila otroška Vesela igra o žalostni princesinji. Zadnja igra za odrasle, ki je zaživela na odru in jo je napisal in režiral, pa je bila komedija Večerja za dva ali Skok čez plot; uprizorili so jo spomladi 2019.
Potem se je vse ustavilo, tudi kulturni dogodki v DPD Svoboda, ki se mu je Tušar pridružil leta 1963. Nikoli ni štel, kolikokrat je s Koroške Bele, kjer je bil leta 1943 tudi rojen, odšel do Turista na Javornik na vaje, predstave, odprtje razstav ali kar tako, na klepet, druženje. Ko je še delal v železarni, kjer je kot strojni tehnik dočakal pokojnino, je v društvenih prostorih preživel vse popoldneve in večere, po upokojitvi pa pravzaprav vsak prosti trenutek. »Sem zaslužil še en 'penzjon' pri društvu,« pravi še vedno duhoviti sogovornik, ki se je tudi zaradi zdravstvenih težav pred nekaj leti malce umaknil od aktivnega dogajanja.
Zdaj ustvarja doma (»Imam zaklenjeno, tako da korona ne more do mene«), še vedno piše, tako poezijo (»Mimogrede kaj prileti, pa napišem ...) kot gledališke igre. Tako je po predstavi Večerja za dva ali Skok čez plot zdaj nastal že drugi del in Tušar upa, da bo po koronskem premoru tekst lahko zaživel tudi na odru.
Ponosen in vesel je, da je izšla knjiga, tako kot je ponosen na prejšnje, zbirko črtic Na stezi sledi, zbirko komedij Novih pet za nori svet, pesniški zbirki Ujeti utrinki in Rdeči prah. Njegove igre, pesmi in proza so izhajale tudi v zbornikih piscev upokojencev Slovenije, dve sveži pesmi bosta, kot pove, v zborniku objavljeni v kratkem. Ena je prav na temo epidemije, korona in covid se pogovarjata kot princ in princesa, ki sta pod zemljo spravila veliko ljudi ...
Za dosežke na področju ljubiteljskega gledališča je leta 2013 prejel tudi najvišje priznanje, Linhartovo plaketo, na kar je še posebej ponosen. Tako kot tudi na hčerki in štiri vnuke in zlasti dejstvo, da se tradicija nadaljuje, nedavno je bila namreč objavljena prva pesem najstarejšega vnuka.