Z Auro postal svetovni prvak
Jože Gradišar iz Zaloga pri Cerkljah je s svojo psico Auro Marenbersko in kolegom iz reprezentance na svetovnem prvenstvu psov v sledenju poskrbel za enega največjih slovenskih uspehov tega športa.
Pasji voh je menda kar desettisočkrat boljši od človeškega. To izjemno lastnost človek vso dolgo zgodovino njunega sobivanja izkorišča predvsem pri lovu, v današnjem času pa pasji voh preizkuša tudi na tekmovanjih. Eno takšnih je tekmovanje dresiranih psov v sledenju, kjer sta poleg pasjega voha na preizkušnji tudi zbranost in znanje tako psa kot lastnika.
Na tekmovališču (po navadi gre za travnik ali njivo) t. i. polagalec ustvari sled, dolgo 1800 korakov, in na njej pušča različne predmete, ki se navzemajo vonja. Da je naloga še težja, po dveh urah in pol prvotno sled križa druga oseba, ki mu v žargonu pravijo »križač«. Šele tri ure po tem, ko je bila sled ustvarjena, pa se ob spremstvu lastnika po njej napoti tekmovalni pes, ki ji poskuša čim natančneje slediti in pri tem izslediti čim več predmetov.
Tovrstnih tekmovanj s psi se že vrsto let udeležuje Jože Gradišar iz Zaloga pri Cerkljah, ki je z belgijsko ovčarko (malinois) Auro Marenbersko pred nedavnim na svetovnem prvenstvu v sledenju psov požel velik uspeh. Na svetovnem prvenstvu, ki je konec oktobra potekalo na Madžarskem, je zasedel peto mesto, njegov reprezentančni kolega Tomaž Režonja pa tretje. Skupaj sta ekipno pometla s konkurenco in med 28 ekipami, ki jih sestavljajo le prvaki in podprvaki posamezni držav, osvojila naslov svetovnih prvakov.
»Takšnega uspeha nismo pričakovali in je bil čisto presenečenje. Oba s Tomažem sva bila namreč prvič na svetovnem prvenstvu v sledenju, zato bi bili zadovoljni že s pozitivnimi rezultati,« pojasnjuje Gradišar. Pozitivni rezultat v tem športu pomeni, da tekmovalec skupno zbere vsaj 70 točk. Vsaj toliko jih morata namreč zbrati oba tekmovalca, da se njun seštevek sploh šteje za ekipni rezultat. Gradišar pa je denimo v prvem dnevu zbral 97, v drugem pa 90 točk od stotih možnih, Tomaž Režonja pa je bil še nekoliko uspešnejši – prvi dan jih je zbral 98, drugi pa 93. Veselje v slovenski ekipi, ki sta jo poleg tekmovalcev, sestavljala še vodja reprezentance Sašo Cvek in njegov pomočnik Marjan Zupanič, je bilo seveda precejšnje.
A uspeh ne pride čez noč. Dresura psa za tako zahtevne naloge namreč traja več let, pri tem pa so v veliko pomoč tudi izkušnje, ki jih ima Jože Gradišar precej. »Zagotovo je za takšen rezultat treba imeti dobrega psa. Aura je talent za sledenje kazala že ves čas, pripravljal pa sem jo skoraj vse njeno življenje, osem let. Potrebnega je veliko dela in tudi nekaj sreče, da ti uspe kaj takšnega,« je prepričan Gradišar, ki z Auro trenira dvakrat do trikrat tedensko. »En trening zahteva kakšne štiri ure, z Auro pa opraviva od sto do 150 takšnih treningov letno, kar pomeni dva do trikrat tedensko. Ob tem moraš imeti na razpolago še polagalca sledi,« pojasnjuje Gradišar, ki se ob tem zahvaljuje svojemu pomočniku (polagalcu) Tonetu Smoletu pa tudi lastnikom zemljišč, ki mu dovolijo trenirati, in seveda kolegom v reprezentanci, brez katerih takšnega uspeha ne bi bilo.
Kako pa je za naslov svetovne prvakinje nagradil Auro? Kot pravi, je najbolj vesela kakšnega priboljška ali nove igrače. »Psi ne komplicirajo, so hitro zadovoljni,« zaključuje sogovornik, ki sicer že načrtuje nove nastope na mednarodnih tekmovanjih. Z Auro namreč še nista rekla zadnje besede.