Ivo Andrić, Travniška kronika, prevedla Đurđa Strsoglavec, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2021, 448 strani

Travniška kronika

»Kako doseči, da bi se ta dežela umirila in uredila in sprejela vsaj toliko civilizacije, kolikor je imajo njeni najbližji sosedje, če so ljudje v njej razdvojeni kakor nikjer drugje v Evropi? Štiri vere živijo na tem ozkem, goratem in ubornem koščku zemlje. Vsaka od njih je samosvoja in strogo ločena od drugih. Vsi živite pod enim nebom in od iste zemlje, vsaka teh štirih skupin pa ima središče svojega duhovnega življenja daleč, v tujem svetu, v Rimu, v Moskvi, v Carigradu, Meki, Jeruzalemu ali bogve kje, samo tam ne, kjer se rojeva in umira. In vsaka od njih je prepričana, da sta pogoj za njeno blaginjo in korist škoda in nazadovanje vseh drugih treh ver in da je njihov napredek mogoč samo v njeno škodo. In vsaka od njih je iz nestrpnosti naredila največjo vrlino in vsaka si obeta odrešitve od nekod zunaj in vsaka iz nasprotne smeri.« / »Da, to so muke, ki pestijo krščanske ljudi z Levanta in ki jih vi, pripadniki krščanskega Zahoda, ne morete nikoli povsem razumeti, še manj pa jih lahko razumejo Turki. To je usoda levantinskega človeka, ker je poussiere humaine, človeški prah, ki se mukoma vrtinči med Vzhodom in Zahodom, ne sodi pa k nobenemu in oba ga teptata. To so ljudje, ki znajo veliko jezikov, nobeden pa ni njihov, ki poznajo dve veri, v nobeni pa niso trdni. To so žrtve usodne človeške razdeljenosti na kristjane in nekristjane; večni tolmači in posredniki, ki pa v sebi nosijo tako veliko nejasnosti in nedorečenosti; dobri poznavalci Vzhoda in Zahoda in njunih običajev in verovanj, ki pa ju obe strani v enaki meri prezirata in sumničita. /…/ To so oni. To je neko majhno, ločeno človeštvo, ki trpi zaradi dvojnega izvirnega greha in ki bi moralo biti vnovič odrešeno in odkupljeno, nihče pa ne ve, kako in s kom. To so ljudje z meje, duhovne in fizične, s črne in krvave črte, ki zaradi težkega in absurdnega nesporazuma poteka med ljudmi, božjimi bitji, med katerimi naj ne bilo in ne sme biti meje. To je tista meja med morjem in kopnim, obsojena na vedno premikanje in nemir. To je tretji svet, v katerega se je steklo vse prekletstvo zaradi razdeljenosti zemlje na dva svetova. To je ...« (str. 242–243, 269)

Navajam razmišljanje o Bosni in njenih ljudeh, ki ga je avtor položil v usta dveh junakov romana, ta pa se dogaja v letih 1806–1814. Dvesto let pozneje ima človek občutek, da je bila ta iz različnih svetov sestavljena dežela človeško bogatejša in bolj mirna, kadar je bila pod upravo od zunaj – turško, avstro-ogrsko, jugoslovansko – kot zdaj, ko je etnično »očiščena« in razdeljena.