Če bi seštela vsa leta ...
Metka Rutar Piber je prepevati začela z družino v domači kuhinji, nato pa vse odraslo življenje nadaljevala v različnih gorenjskih pevskih zborih, kjer je pogosto poprijela tudi za dirigentsko palico. Od aktivnega nastopanja se je z zaključnim koncertom poslovila oktobra letos – kot dolgoletna zborovodkinja Vokalne skupine društva upokojencev Bled.
Dvodnevne intenzivne vaje v Izoli s Cimpermanom. »Vaje dopoldne in popoldne, kar po nekaj ur. Po zasluženi večerji smo obsedele za mizo. 'Kaj bomo pa počele?' vpraša ena od pevk. 'Zapojmo eno ...' predlaga druga. In smo pele, same narodne, do desetih zvečer,« je odnos do petja in vzdušje v zborih, v katerih je prepevala tako rekoč vse življenje, v eni od svojih znanih in priljubljenih anekdot strnila Metka Rutar Piber.
Rojena Leščanka, že dolgo poročena Blejka, je jeseni kot dirigentka še zadnjič stopila pred enega od številnih zborov, s katerimi je sodelovala v svoji sedem desetletij dolgi zborovodski karieri. Pravi, da je že čas, saj glas ni več tak kot pred desetletji pa tudi stati na odru po uro in več je v zadnjem obdobju vse teže. A to ne pomeni, da bo glasbo izpustila iz sovjega življenja, kej pa! »Na koncerte bom hodila, samo da bodo spet dovoljeni,« pravi iskriva, odločna in vedno na šalo pripravljena gospa, ki je v začetku leta praznovala osemdeset let.
Seveda prihaja iz pevske družine. Oče in mama sta bila oba Primorca, mama celo tigrovka, ki sta na Gorenjsko, v Lesce, pribežala pred fašizmom. »Doma smo ves čas peli; spomnim se, kako smo se kmalu po vojni, kadar smo – in to je bilo pogosto – ostali brez elektrike, zbrali v kuhinji in troglasno prepevali.«
Oče, dolgoletni ravnatelj tamkajšnje osnovne šole, je v Lescah vodil otroški in mladinski pevski zbor, ki se mu je seveda pridružila, obenem se je v glasbeni šoli začela učiti klavir in violino. Prvi javni pevski nastop pa sta z bratom imela v Grahovem v Bači, od koder je bil doma oče in kjer so pogosto preživljali počitnice. Gimnazijo je zaključila v Kranju in nato diplomirala na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in kot gradbenica »v operativi« vso delovno dobo preživela v radovljiškem gradbenem podjetju Gorenjc. Takoj po diplomi se je priključila pevskemu zboru radovljiške tovarne pletenin Almira in nato leta 1968 zboru, ki ga je na Jesenicah ustanovil znani zborovodja Milko Škoberne in ki je kasneje tudi nosil njegovo ime. V zboru je pela kar trideset let, bila na začetku Škobernetova pomočnica in korepetitorka, kasneje pa v veliko oporo tudi dirigentom, ki so ga nasledili. Leta 1976 je s skupino pevk iz zbora ustanovila ženski oktet, ki se je kot prvi tovrstni ženski pevski sestav udeležil srečanja oktetov v Šentjerneju. Z vsemi pevskimi izkušnjami, ki si jih je pridobila v desetletjih vaj in nastopov, je po upokojitvi sprejela vodenje upokojenskega pevskega zbora Javornik - Koroška Bela, 13 let kot prostovoljka vodila pevski zbor v Domu upokojencev dr. Franca Bergelja na Jesenicah in vse od ustanovitve pred dvajsetimi leti sodelovala v Veteranskem pevskem zboru, ki ga tako srčno vodi njen sokrajan Franc Podjed.
Pred 14 leti je prevzela še vodenje Vokalne skupine Društva upokojencev Bled, s katero je v slabem desetletju in pol naštela skoraj dvesto nastopov, zadnjega jeseni v Baročni dvorani Radovljiške graščine. »Če bi seštela vsa pevska leta, bi se jih zagotovo nabralo za več kot osemdeset, kolikor jih imam,« pravi s širokim nasmehom in zraven hvaležno doda, da jo je pri pevskih podvigih vedno iskreno podpiral tudi soprog, pa čeprav je bil v vsem tem dolgem in bogatem obdobju na njenih koncertih zgolj – dvakrat.