Avtorici razstave Anja Poštrak in Barbara Kalan sta ob začetku raziskovanja ugotovili, da je o bohinjskem ribištvu najti komaj kakšen strnjen zapis, v Gorenjskem muzeju pa ne hranijo niti enega predmeta, povezanega z ribištvom v Bohinju. Predmete za razstavo, kakršno je vedro za prenašanje nalovljenih rib, so si tako izposodili v Tehniškem muzeju Slovenije.

Nekaj ribiških iz Bohinja

Na razstavi v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici je na ogled delček ribiške zgodovine Bohinja. Pripravili sta jo Anja Poštrak in Barbara Kalan iz Gorenjskega muzeja, na ogled je ob koncih tedna.

Bohinjska Bistrica - V Muzeju Tomaža Godca v Bohinju je od sredine novembra na ogled razstava s pomenljivim naslovom: Nekaj ribiških iz Bohinja ali Tudi ribe so dediščina, ki predstavlja delček za marsikoga presenetljivo bogate ribiške zgodovine Bohinja.

Avtorici mag. Barbara Kalan in Anja Poštrak sta razstavo zasnovali skozi dokumente, fotografije in pripovedi, z namenom, da o ribištvu, tej za Bohinj daleč v zgodovino tako pomembni dejavnosti, najprej kaj več izvesta sami, nato pa z zanimivo in bogato ribiško dediščino seznanita tudi druge, predvsem domačine.

Na razstavi tako med drugim izvemo, da so se v Bohinju z ribolovom ukvarjali že pred več kot desetimi stoletji in da so bile vse do 12. stoletja, ko je Bohinj postal del blejskega gospostva, nalovljene ribe v lasti tistega, ki jih je ujel. Nato so postale del tlake, podložniki pa se z ribolovom niso smeli več ukvarjati. »Kar pa ne pomeni, da jih niso lovili – le na skrivaj,« pogumno ugotavljata avtorici.

Kar je avtorici med brskanjem po arhivih najbolj presenetilo, je dejstvo, kako natančno so bila že pred mnogimi stoletji v Bohinju postavljena pravila ribolova. Prve ribiške predpise so sprejeli že pred petsto leti, natančno so bila določena ribolovna območja, prepovedan je bil ribolov v času drstenja ter določena najmanjša dolžina rib in način, kako se smejo loviti. Kdo lahko lovi in kje, so že dolgo nazaj urejali z ribolovnimi dovolilnicami, spoštovanje predpisov pa so nadzirali zapriseženi ribiški čuvaji.

Leta 1888 sprejeti ribiški zakon je bil eden najnaprednejših v Evropi, lahko izvemo na razstavi. Objavljen je bil v slovenskem in nemškem jeziku, dolg pa skoraj sedemdeset strani. Med drugim je vseboval tudi predpise, ki so urejali lov in prodajajo rib. Domačini, izvemo, so se seveda vsemu naštetemu pogosto znali izogniti in ribe iz Save Bohinjke – jezero je bilo že kmalu namenjeno predvsem gojenju rib – na skrivaj lovili in prodajali najboljšim blejskim hotelom.

In če so bili Bohinjci z ribami iznajdljivi, so bili vojaki v prvi svetovni vojni pogosto ne le lačni, temveč tudi kruti: na ribe so streljali za zabavo ali pa v vodo metali granate, ki so povzročale pravo opustošenje, lahko preberemo na enem od razstavnih panojev.

Na ribolov v Bohinj je rada hodila tudi jugoslovanska kraljeva družina Karađorđević. Kadar so prišli na Bled, so običajno obiskali še Bohinj. Kralj Aleksander in njegova soproga sta v Bohinju bivala v nekdanji Muhrovi vili v Ribčevem Lazu. Na razstavi je tako na ogled celo fotografija, na kateri kraljica Marija v Bohinjsko jezero namaka ribiško palico.

Ne le ribolov, tudi ribogojstvo je v Bohinju že stoletja zelo pomembna dejavnost. Kot izvemo na razstavi, so v leta 1921 urejeni ribogojnici v Bohinjski Bistrici na leto vzredili tri do štiri tone rib in izvalili štiri milijone iker. V času med prvo in drugo svetovno vojno je bila ribogojnica v Bohinjski Bistrici najsodobnejša ribogojnica na Slovenskem, saj je zagotavljala kar šestdeset odstotkov vsega ribjega zaroda.

Tisto, o čemer avtorici nista prav veliko izvedeli, pa ju še kako zanima, pa je, koliko in kako so Bohinjci ribe sami uporabljali v prehrani doma. To pa je morda že iztočnica za novo raziskovanje in novo razstavo.

Razstava je odprta od sredine novembra – slovesnosti ob odprtju zaradi trenutnih epidemioloških razmer ni bilo – na ogled pa je še do konca januarja, in sicer ob koncih tedna od 10. do 12. ure in od 16. do 18. ure.