Klekljarica Polonca

O klekljarici Polonci

Mala klekljarica Polonca, ki živi v pripovedih žirovske pisateljice Tončke Stanonik, je zdaj oživela še v slikanici, ki bo najkasneje do božiča izšla pri celovški Mohorjevi družbi.

Pravljica Tončke Stanonik o mali klekljarici Polonci že dolgo kroži med ljudmi. »Prvič so jo slišali pripovedovati tisti, ki zvečer radi poslušajo radijske pravljice za lahko noč. Obogatena s čipkami v obliki razstavnih listov je navdušila tudi ocenjevalno komisijo na klekljarskem natečaju Združenja slovenskih klekljaric 2006 in zanjo prejela srebrno medaljo,« je razložila Tončka Stanonik in dodala, da je za tokratno izdajo pravljice besedilo na posameznih mestih nekoliko spremenila – kaj odvzela, pa tudi kaj dodala –, saj je upoštevala, da se bodo med bralci znašli tudi taki, ki te domače obrti ne poznajo prav dobro.

Svojo klekljarico, je dejala Tončka Stanonik, pa je ves čas videla tudi v barvah: videla jo je ob oknu, ko kleklja, videla je stezo, po kateri je s čipkami, zavitimi v platno, odhajala v dolino, predstavljala si je velika mesta, v katerih se je mudil trgovec, ko je, hodeč po svetu, prodajal Polončine čipke ... A čeprav enako rada piše, kot premetava klekeljne, z belimi nitmi vsega tega ni mogla pričarati, je priznala. Zato ji je na pomoč priskočila ilustratorka Dunja Kofler, s katero že dolgo sodelujeta. V nekatere ilustracije so vstavljene tudi čipke, ki jih je po različnih predlogah sklekljala pisateljica. Pravljica bo po zaslugi Mohorjeve družbe izšla tudi v nemškem prevodu, je dejalaTončka Stanonik, posvetila pa jo je vsem klekljaricam. Za Polonco, priznava, je namreč imela tudi pravi model, shranjen v spominih na zimske počitnice pri stari mami. »Tam sem srečevala drobno ženo, ki je prihajala na prejo in smo skupaj klekljale. Bila je majhne postave in v spominu so mi ostale njene drobne, ves čas migetajoče in nekoliko solzne oči.« Takih Polonc, ki so za borno plačilo klekljale od zore do trde noči, je bilo po njihovih hribih še veliko. »Trgovci so na račun njihovega dela služili bogate denarce. Kako bi se tem ženam lahko oddolžila lepše kot s tem, da sem jim posvetila pravljico.«