Spomini na leto 1991, 1. del
Kako so prebivalci Gorenjske doživljali zgodovinske dogodke prelomnega leta 1991? Da bi dobili nekaj odgovorov, smo za pomoč prosili dijake Gimnazije Franceta Prešerna v šolskem letu 2020/2021, da so s svojimi starši in starimi starši opravili pogovore. V naslednjih treh tednih bomo nekaj teh spominov delili z vami.
Ko v svojem spominu film zavrtimo nazaj na leto 1991 oz. čas plebiscita, procesa osamosvajanja in vojne, česa se spomnimo? Sama sem v času vojne praznovala 18. rojstni dan. Nihče od prijateljev takrat ni mogel do mene, saj je bilo gibanje v okolici Kranja zaradi vojaških barikad, t. i. španskih jezdecev, omejeno. Za vedno sem si zapomnila, kako sem vstopila v polnoletnost. Spominjam se, kako smo sedeli v dnevni sobi, prikovani pred televizijo, in spremljali novinarske konference, ki jih je vodil Jelko Kacin. V spominu mi je ostal grozeč govor generala Blagoja Adžića. Z družino sicer nikoli nismo šli v zaklonišče, niti takrat ne, ko so sirene opozarjale na zračni napad, ko so raketirali Krvavec. Da, v nekih čudnih časih smo živeli, a k sreči se je dobro izteklo. Za ta podlistek, ki ga berete že od konca lanskega leta, je naša pedagoginja Magda Zore zaprosila prof. Ireno Rahotino, ki poučuje zgodovino na Gimnaziji Franceta Prešerna, ali bi nam njeni dijaki priskočili na pomoč. Kako? S tem, da bi povprašali svoje starše in stare starše, česa se spominjajo iz leta 1991 oz. kako so doživljali tedanji čas. Dijaki v šolskem letu 2020/2021 so se odzvali in prejeli smo 27 različnih intervjujev in opisov. Nekatere od teh opisov oz. izseke iz njih bomo v naslednjih treh številkah delili z vami.
Dijakinja Ajda je povprašala svojo mamo Moniko, česa se spominja izpred tridesetih let. Takole je zapisala:
»Leta 1990 sem bila v 4. letniku Srednje šole za gostinstvo in turizem v Ljubljani, spomnim se, da je šla večina ljudi na volišče. Spominjam se tudi reklamnih sloganov Slovenija, moja dežela. Od politikov se spomnim Milana Kučana. Vsi doma smo šli volit. Leta 1991 se spomnim, da sem bila v Ljubljani – in to so bili zadnji dnevi šolskega pouka. Dan pred tem smo imeli zabavo ob končani srednji šoli, in ko sem se naslednji dan prebudila in prižgala radio, me je vest o tem, da se je začela vojna, totalno šokirala. Problem je bil, kako bom prišla domov iz Ljubljane do Bleda. Javni promet je bil otežen, na vseh večjih cestah so bile postavljene vojaške barikade. Vem, da sem šla čim prej na pot in vozili smo se štiri ure. Drugače pa na Bledu nismo toliko občutili 10-dnevne vojne, razen zaradi občasnih preletov vojaških letal, saj je v naši bližini vojašnica Bohinjska Bela.«
Barbara je bila leta 1991 študentka, ki je s svojo hčerko Aljo delila naslednje spomine:
»V času vojne za Slovenijo leta 1991 sem bila študentka. Desetdnevna vojna mi je ostala v spominu, predvsem da se je vse odvijalo zelo hitro in da sem spremljala dogodke na začetku s strahom, kaj se bo zgodilo. Po končani vojni sem bila zelo vesela, saj ni trajala dolgo.
Do takrat smo vsi, ne glede na narodnost in pripadnost, živeli v sožitju. Mislili smo, da se bomo lahko osamosvojili brez vojne, ampak kar naenkrat je bila dotlej 'naša' vojska JLA sovražna in je začela napadati pomembne točke v Sloveniji (mejne prehode, letališče Brnik, stolp na Krvavcu …) ter slovensko Teritorialno obrambo.
Ker smo živeli blizu letališča Brnik, smo imeli večkrat alarm za možnost letalskega napada. Spominjam se dogodka, ko sva se s fantom vozila z motorjem po Kranju in sva naenkrat zaslišala alarm za letalski napad na Krvavec. Kranj je bil kot mesto duhov, v trenutku nikjer nikogar, vsi so bežali domov. Hitro sva se odpravila proti domu, ceste so bile prazne. Ko sva prišla k meni domov v Britof, sva se z mojo mami, njenim možem in mojim bratom za vsak slučaj skrila v klet. S sabo sem vzela tudi kletko s svojim hrčkom. Kot vsi smo tudi mi doma vse dogodke spremljali po televiziji. Spomnim se, da sem po televiziji videla barikade in me je za trenutek postalo strah. Na srečo se je po desetih dneh končalo in Slovenija je začela novo samostojno pot, in sicer kot Republika Slovenija.«
Dijakinja Ema je po spominih vprašala svojega očeta Marka, ki je povedal:
»V času prvih demokratičnih volitev sem začel delati na AMD Kranj. Volitev se ne spomnim prav dobro, spomnim se Kučana in novega političnega združenja Demos. Junija sem odšel na služenje vojaškega roka v Makedonijo, za eno leto, zato se plebiscita nisem udeležil. Razglasitev o samostojnosti sem spremljal doma po televiziji z družino. Bili smo navdušeni, saj smo si želeli sprememb, razglasitev samostojnosti pa je bila prvi korak k drugačni politični ureditvi.
V času 10-dnevne vojne sem bil brezposeln. Začela se je privatizacija podjetij, veliko teh je začelo propadati, prav tako AMD. Zmanjšali so število zaposlenih in tako sem izgubil službo. Spominjam se letal JLA, ki so napadla Krvavec. Dogajanje smo z domačimi spremljali na vrtu. Tu se preostale dni se ni nič dogajalo, tako da smo potek vojne vznemirjeni in malo v strahu spremljali na televiziji.«
Nadaljevanje sledi …