Razgledna pot na najvzhodnejšem delu otoka Sao Miguel

Galerija z Azorov

V Coimbri se je presneto shladilo. Danes že ves popoldan ždim v postelji, zavita v debelo odejo, s tretjo skodelico vročega čaja in debelimi nogavicami. Zakopana sem v študentske obveznosti, ki jim ni videti konca, in ugotavljam, da mi kljub nazivu Erasmusove študentke niti malo ne prizanašajo. Nejc se vrti po kuhinji že skoraj debelo uro, tako da mi vonj po praženi čebuli in domači juhici vztrajno sili skozi priprta vrata »študijskega kotička«. Ko tako ždim v postelji in se spopadam s portugalskimi glagoli, učenjem zdravilnih rastlin in pisanjem ene od stotih seminarskih nalog, se kar naenkrat spomnim na Azore. Lepi spomini na sončne dni in topel veter, na brezskrbnost in celotedensko srečo mi izpred oči preženejo še zadnje dolgočasne farmacevtske piflarije, tako da poklopim računalnik in se raje zatopim v galerijo slik.

Najprej se pomikam med razgledi prvih dni, se za trenutek ustavim pri razpenjenih valovih Pacifika, strmih pečinah in temnih plažah, nato pa mi pogled zastane na naravnih vrelcih. Ja, po Nejčevem mnenju naj bi bili ti vrhunec najinega potovanja. Nedvomno pa so naravni termalni bazen in džakuzi s toplo brbotajočo vodo ter ogromen botanični vrt z nasadi tropskih rož in palm eden izmed najzanimivejših kotičkov sredi ogromnega vulkanskega kraterja v Furnasu. Nato me galerija popelje do slike zelene pokrajine, čez katero se vali ogromen oblak pare – fumarole so globoke luknje, kjer na plano brizga vrela žveplena voda, ki jo lokalne restavracije izkoriščajo za pripravo tradicionalne enolončnice z ogromno mesa in krompirja. Zaprt lonec enostavno spustijo v luknjo in po šestih urah je jed gotova! Galerija me nato popelje na vzhod, prepreden z razglednimi stolpi in ribiškimi vasicami, nadaljuje s spomini na deževno dopoldne, ko sva na plantaži Gorreana poleg črnega in zelenega čaja degustirala čisto presladke kolačke, in mojo retrospektivo zaključi sredi ogromnih rastlinjakov azorskega ananasa.

Kakor hitro v skodelici zmanjka čaja, se tudi galerija zaključi z nekaj posnetki Ponte Delgade skozi avionsko okno in že sem nazaj v realnosti. Odpiram zvezke, ponovno prižigam računalnik in delam seznam opravil, ki se kot jara kača vije na obeh straneh majhnega listka. Oprati bo treba oblačila, posesati stanovanje, prav tako nama je zmanjkalo mleka, soli in olja, posteljnina ni več tako bela, kot je bila, za nameček pa moram v natrpan urnik vključiti še družabno življenje. Kje ste moji dragi Azori, potarnam sama pri sebi in se počasi odpravim realnosti naproti.