Herman Pančur svoje izkušnje danes z veseljem prenaša mlajšim natakarjem v Termah Snovik.

Dobrovoljen natakar že petdeset let

Herman Pančur iz Zgornjega Tuhinja je za svoje dolgoletno delo natakarja nedavno prejel priznanje Turistično-gostinske zbornice Slovenije zaposlenim v gostinstvu, hotelirstvu in turizmu za posebne dosežke. Za njim je petdeset let dolga poklicna pot, polna zanimivih zgodb.

Herman Pančur se je v gostinstvu v mladosti znašel bolj kot ne po naključju. Šolanje je po osnovni šoli namreč želel nadaljevati na ekonomski šoli, a nanjo ni bil sprejet, zato sta mu ostali le dve možnosti – da se izšola za kuharja ali za natakarja. Izbral je šolo za natakarja. »Svoje odločitve nisem nikdar obžaloval. V vseh teh desetletjih sem doživel mnogo zanimivega, srečal veliko ljudi, marsikje bil in se ogromno naučil, saj je to posel, v katerem se neprestano učiš. Natakar namreč ni samo nekdo, ki streže, ampak mora poznati različne kulture, jezike, lokacije, kjer opravlja svoje delo … To delo tvori mnogo malenkosti,« pove Herman, ki ga po mnenju njegovih sodelavcev odlikuje strokovnost, prijaznost, vljudnost, razumevanje, znanje tujih jezikov (še posebej italijanskega), očarljivost, iznajdljivost in čut za sočloveka.

Na svoji pet desetletij dolgi poklicni poti je delal tako v kmečkih gostilnah kot v hotelih in protokolarnih objektih in prav v slednjih se je spisalo največ zgodb, ki bi si zaslužile mesto tudi v kakšni knjigi. Kot vajenec je začel delati v Gostilni pri Mežnarju v domačem kraju, leta 1977 se je zaposlil na Brdu pri Kranju v Titovi rezidenci, v naslednjih letih pa je občasno stregel tudi v drugih protokolarnih objektih: Gradu Strmol, Vili Bled, na skupščini in izvršnem svetu v Ljubljani, na Ljubljanskem gradu, Sodišču v Ljubljani, na Brionih v Hotelu Istra Neptun, v Vili Brionka, Beli vili, Vili na otoku Vanga, Vili Epos na Bledu, Vili Tartini v Strunjanu … Stregel je bivšega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita v času njegovega bivanja na Brdu, številne tuje državnike, predsednike vlad, kralje in cesarje ob obiskih na Brdu in Bledu: iranskega šaha Mohameda Rezo Pahlavija, predsednika Severne Koreje Kim Il-sunga, nemškega kanclerja Helmuta Kohla, jordanskega kralja Huseina, ameriškega zunanjega ministra Henryja Kissingerja, egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka in mnoge druge.

»Moja velika prednost je bila, da sem imel možnost delati z natakarji starega kova, ki so izkušnje nabirali marsikje po svetu, in od vsakega sem kaj pobral. Ko smo stregli politike svetovnega formata, smo bili o vsem obveščeni vnaprej, saj smo se morali o marsičem pozanimati, se naučiti – kdo so in ob kakšni priložnosti so pri nas, da smo jim znali odgovoriti tudi na kakšno vprašanje, ki so nam ga postavili. Držati smo se morali strogega protokola in tesnih časovnih urnikov, pa tudi varnostnih pravil, zato marsikje do zadnjega nismo vedeli, na kateri lokaciji bomo kakšen dan delali,« pravi in se spominja, kako je bilo delati s srebrnim priborom ali belim, zelenim in rumenim kristalom in kako je bilo določeno, kdo od natakarjev bo smel poslušati slavnostne govornike in kdo ne. Tudi marsikatera nevšečnost se mu je pripetila, kot denimo ta, da je ruskemu politiku napak ponudil konjsko meso, ali pa, kako ga je varnostnik enega od politikov brezkompromisno podrl na tla, ker se je gostu nenamerno preveč približal.

Od 1993 do 2006 je delal kot natakar v Hotelu Bellevue na Šmarjetni gori nad Kranjem, leta 2008 pa se je vrnil v rojstno Tuhinjsko dolino in se zaposlil v Termah Snovik z željo, da prispeva k razvoju turizma v dolini s svojimi znanji in izkušnjami. Do upokojitve leta 2014 je bil zaposlen kot natakar v Termah Snovik, zadnjih sedem let pa še vedno občasno dela v strežbi. In kaj vse po njegovem krasi dobrega natakarja? »Natakar mora biti diskreten, urejen in čist, spreten, prijazen, komunikativen, umirjenega glasu, znati mora priporočiti naročilo in 'potipati' gosta, da ne izpade vsiljiv … Če je nervozen natakar, bo zagotovo nervozen postal tudi gost. Vse to ostaja enako skozi čas in kjerkoli pač delaš,« pravi in zaključi, da se s prijaznostjo in nasmehom lahko doseže vse.