Jana S. Rošker, Kriza kot nevarnost in upanje, Znanstvena založba FF UL, Ljubljana, 2021, 202 strani

Kriza kot nevarnost in upanje

»Želja po tem, da bi napisala to knjigo, se je v meni porodila leta 2020, v obdobju pandemije covida-19. Kot sinologinja ne morem mimo dejstva, da se je koronski virus, ki vodi do pljučnega obolenja z visoko stopnjo nalezljivosti in smrtnosti, najprej pojavil na Kitajskem, torej v kulturno-jezikovnem območju, ki predstavlja jedro mojih osebnih in poklicnih interesov ter vsebinsko osnovo mojega raziskovalnega dela. Kot raziskovalki, ki deluje na področju kitajske filozofije, epistemologije in etike, so se mi ob tem odprla številna vprašanja, ki so povezana predvsem z razlogi za trenutno globalno krizo in s pogoji, ki so do nje privedli. Dejstvo, da so razlogi za nastanek epidemije v večmilijonskem mestu Vuhanu verjetno povezani s pomanjkljivimi higienskimi razmerami na tržnici z živimi (tudi divjimi) živalmi, so v svetovni (zlasti zahodni) javnosti sprožili ne samo val ogorčenja in zgražanja nad 'primitivizmom' in 'nizko stopnjo kulture' vuhanskega prebivalstva, temveč tudi nesluten dvig sinofobije in novih rasizmov, povezanih z nepremišljenimi predsodki in pomanjkanjem poznavanja kompleksnih dejavnikov, ki opredeljujejo vsako kulturo in posameznike, ki v njej živijo in delujejo. Esencialistični pogledi na 'Drugega' in posplošujoče razumevanje 'druge' kot nosilke/nosilca določenih značilnosti, ki naj bi se v ljudeh oblikovali zgolj kot rezultat njihove etnične in rasne pripadnosti, so v zahodnih družbah ponovno priplavali na površje in se izrazili v novih oblikah rasistično pogojene ksenofobije.« (str. 169)

Ta knjiga je ena tistih, ki nam pomagajo razumeti, kaj se nam dogaja v času pandemije – v globalnem svetu, ne le v dolini šentflorjanski. Širino njenega razgleda obeta tudi podnaslov: Etika pandemij, razcvet avtokracij in sanje o avtonomiji v transkulturni perspektivi. Gornji odlomek je iz povzetka knjige. V njem skuša avtorica odgovoriti tudi na vprašanje, zakaj so bile Kitajska in druge regije sinitskega kulturno-jezikovnega območja v obvladovanju aktualne pandemije bolj učinkovite kot države evro-ameriških regij. Razlogi za to učinkovitost po njenem niso le v domnevni tradicionalni »poslušnosti« vzhodnoazijskega prebivalstva, ampak predvsem v konfucijanski etiki. Knjigo pa sklene »s pobožnim upanjem na to, da se je možno iz pandemije covida-19 kaj naučiti, in s (še bolj neverjetnim) upanjem na to, da nekje v stičišču mnogoterih svetov vendarle obstaja možnost nove globalne etike, zasnovane na enakovrednosti vseh ljudi«. Soglašamo.