Ponovno snidenje

Z Nejcem sva imela pretekli teden prve študentske počitnice, ki sva se jih, soglasno in brez oklevanja, odločila preživeti na Azorih. Če sem natančnejša, sva se odpravila na raziskovanje največjega azorskega otoka Sao Miguel, ki skupaj z drugimi devetimi kraljuje sredi neskončnega Atlantika. Le kratek let stran od Porta se sredi temne modrine kot zelene lužice svetijo otoki vulkanskega izvora, eden bolj osupljiv od drugega, a naju je raznolikost največjega in dejstvo, da bom ponovno videla »mojo« Raquel, na koncu zvabilo v Ponto Delgado.

Z Raquel sva se spoznali točno pred dvema letoma, ko sem v Valencii iskala študentskemu budžetu primerno sobico, ona pa redoljubno in uvidevno cimro, ki bi si z njo, Patricio in Liliano delila stanovanje. Jaz sem v velikem mestu pristala zaradi prakse, ki sem jo z deveturnim delavnikom preživela zaprta med štiri stene laboratorija, ona pa je v Španiji zaključevala raziskave za magisterij. Nesrečno naključje in dejstvo, da sta bili najini »službi« svetlobna leta narazen, nama je sicer odvzelo naziv sostanovalk, a sva druženje nadoknadili ob koncih tedna – med preplesanimi nočmi, številnimi izleti in skupnim raziskovanjem Valencie.

Azori so nama z Nejcem že prvi dan postregli s prijetnim soncem in čudovitimi razgledi na Ponto Delgado, ko sva prisopihala na travnat vrh Pico do Carvao, razgledi na Laogo Azul iz turistične točke Boca do Inferno, do koder sva se sprehodila med visokimi cedrami, mogočnimi praprotmi in zelenimi palmami, in razgledi na neskončen ocean iz zapuščenega hotela tik nad vasico Sete Cidades. Postregli so nama z meni najljubšimi pogledi na bele razpenjene valove, ki so se s tako silo zaletavali v čeri in črno vulkansko obalo, da sem se na trenutke zbala za obstoj majhnega mesta Mosterios, kjer sva z Nejcem z roko v roki opazovala jadranje galebov in naju je hladilo pršenje morja. Najbolj pristno pa so v to čudo narave vpete vasice in mesta, ki se raztezajo vzdolž temne obale, oblečena v črno kamenje in belo fasado, stisnjena na platojih pečin, ki se s strmimi klifi potapljajo v globine Atlantika.

»Prijateljstvo na daljavo« je v času korone utrpelo precejšnjo škodo, saj so se sprva obljubljeni obiski v Sloveniji in na Portugalskem prestavljali iz meseca v mesec, dokler ni bilo upanje za ponovno srečanje popolnoma izgubljeno in so počasi zamrli tudi pogovori po telefonu. Vse do danes, ko ponovno sedim za mizo z Raquel, ko skupaj smeje obujava spomine na Valencio in mi topel azorski veter mrši lase.