Čez teden študenta, konec tedna turista
Stojiva v dolgi vrsti, ki se vije čez majhno teraso vse do vogala kamnite, z modrimi in belimi ploščicami oblečene hiše. Skozi okna se širijo sladke vonjave po sveže pečenem testu, ki ga nekaj minut kasneje odnesem iz najbolj znane slaščičarne v Lizboni, zapakiranega v belo škatlico, ki jo krasi zaščitni logotip Pasteis de Belem. Istoimenski kolački so narejeni iz listnatega testa, ki ga pred mano napolnijo z vaniljevo jajčno kremo, skupaj z njimi pa v škatlici odnesem tudi majhne krofe in sladkorne palčke z belo čokolado. Nato se z Nejcem sprehodiva po obali reke Tejo proti stolpu Belem in obsediva v senci pod drevesi parka Torre de Belem ter si z užitkom privoščiva škatlico portugalskih sladkosti.
Ta konec tedna se vse vrti okoli ozkih uličic in strnjenih barvitih hiš v četrti Alfama, skozi katero drviva v ikoničnem rumenem tramvaju številka 28. V centru dogajanja je bolšji sejem, kjer se spotikava med starim porcelanom, listava po oguljenih knjigah in brskava med košarami ponošenih oblačil za smešno nizke cene. Potem pa je tukaj še odlična hrana, ki zapolni najina jutra in večere, da se komaj privlečeva do hostla, kaj šele, da bi se odpravila nočnemu dogajanju naproti (kar je bilo namreč z velikim rdečim klicajem zapisano na začetku seznama »Lizbona 2021«).
Najbolj od vsega mi k srcu priraste majhna »pasteria«, kjer sva za zgodnjo večerjo izbirala med tremi vrstami domačih testenin, številnimi sveže pripravljenimi omakami in večer zaključila s pravim italijanskim tiramisujem. Poleg odlične hrane sem se na prvi pogled zaljubila tudi v strnjene, z modrimi, oranžnimi in belimi ploščicami oblečene hiše in ozke strme ulice, ki se od rečne obale dvigujejo proti gradu Sao Jorge. Lizbono je najbolje raziskovati peš, z zemljevidom v eni in fotoaparatom v drugi roki, saj slikovite ulice predstavijo umetniški duh Portugalske veliko bolje kot številni muzeji in galerije. Umetnosti pa v tem mestu nikoli ne zmanjka – od mode do knjig, starinskega pohištva in sodobnega oblikovanja, številnih grafitov in obrtnikov, ki v umetniški četrti LxFactory na stojnicah prodajajo ročne umetnine.
Za piko na i se na zadnji dan z avtobusom zapeljeva še proti ogromnemu parku Florestal, kjer na vroč jesenski dan med številnimi borovci in ptičjim petjem dobim občutek, kot da sem na morju. Konec tedna torej zaključiva v nekdanji prestižni lizbonski restavraciji Monsato, od katere so danes ostale le s številnimi grafiti poslikane ruševine in čudovit panoramski razgled na največje portugalsko mesto.